|
ixtlan
|
titud wrote on 24.10.2006 at 10:52:00:ixtlan wrote on 23.10.2006 at 16:02:24:titud wrote on 23.10.2006 at 12:34:10:Naši managerji potrbujejejo drage službene avtomobile, extra dopuste, drage službene avtomobile, golf, tenis, savne , ure, mobitele in druge malenkosti kot nadomestilo za stres, ki ga jim povzoročajo konkurenčni kitajski delavci. Kot nadomestilo za stres ob izgubi svojih menagerskih položajev zaradi konkurence vzhodnjaških managerjev pa so si omislili bajeslovne odpravnine v obliki doživljenjskih rent in lastniških deležev na vzhodnih finčanih trgih, potrebo bo manegiranju pa bodo ljubiteljsko zadovljevali z upravljanjem lokalnih fevdov (kot so pokazale včerjšnje volitve), če jim bomo dninarji seveda pokazali dovolj pokornosti/ponižnosti/vdanosti in ne bomo zardi povečane tlake (naložene zaradi obrambe pred nevarnostjo z vzhoda) uprizorili kakšnega punta za staro pravdo.  true, ampak mogoče malo preveč cinično ker ni vse tko črno-belo. iz lastnih izkušenj lahko povem, da stres ob vodenju še zdaleč ni zanemarljiv. prav tako niso zanemarljivi vsi miselni kilometri, ki jih manager opravi po 8-urnem delavniku (kar v samem bistvu pomeni konstanto reševanje problemov, ki jih prinese velika rast in 40 zaposlenih). meni je na ta račun šlo 6 let življenja. žal sem v teh letih pretežno pozabil nase, nisem si privoščil dovolj savn, masaž, ki jih omenjaš in vzdrževal primerne fizične kondicije. verjetno bi se dalo, ampak mi je nekak čist zmanjkalo časa za te zadeve, zmanjkalo časa zase (katastrofa). k sreči me je srečala pamet in sem zdaj temu naredil konec (res prodajam lastniški delež kot si izpostavil, odpravnine pa nisem dobil) in šele zdaj zares začenjam živeti. sem ugotovil, da je daleč najpomembnejša svoboda uma, torej, da lahko razmišljaš o čemer želiš, kadar želiš. posledice kompromisov s samim seboj, ki sem jih napravil na račun vodenja podjetja, bom pa še dalj časa odpravljal, tako mentalne kot fizične... Tale managerski 'burn out' sindrom sem tud sam dajal skoz in ga ne privoščim nikomur, kar pa me ne odvezuje od tega, da bi se tud na lastno početje ne oziral s cinizmom. Stres je posledica samoprecenjevanja. Naspidiran ego si noče priznat, da množice dejavnikov, od katerih je odvisen njegov obstoj, preprosto ni mogoče kontrolirat in to neglede na to, kolk eksitenc nadzira oz. jih naredi/drži odvisne od sebe. Tko da po moji izkušnji nikomur, ki si naprti kao skrb za druge, ne pripada za blažitev tega stresa več kot pripada tistim, za za ketere kao skrbi. Če tega ni zmožen počet, ne da bi si naprtu stresa, pol naj tega preprosto ne počne, ne pa da si za to, da to počne, jemlje nadomestila in privilegije, ki jih tisti, za katere skrbi, nimajo. Če si taka nadomestila za skrb v npr. v družini jemljejo starši na račun otrok, jih lastni otroci če ne prej pa v času njihove iztrošenosti postavijo na hladno in kjer se to dejansko dogaja prihaja do medgenaracijske nesolidanosti, ki ogrozi celotno skupnost, v času globalizacije pa pač celotno družbo. Na dejavnike, od katerih je odvisen samo moj lasten obstoj, lahko zadovoljivo dobro vplivam, brez kakršnegakoli stresa. V poslu pa prevzameš odgovornost (če pač jo oz. kolikor pač jo) za cel kolektiv in vsakega posameznika. Če izbereš prave ljudi, predvsem za ključne gradnike strukture podjetja, potem je ta odgovornost delno porazdeljena. Ker pa, kot si napisal, ne moreš zadovoljivo kontrolirat ene velike množice dejavnikov, tudi v tem primeru ne morejo biti izvzete situacije, ki te prisilijo v dodatne miselne po osem urnem delavniku. Če želiš uspeti v biznisu in začenjaš iz nule (kot je bilo to v mojem primeru), se enostavno moraš svoje vizije lotiti s precejšnjo mero prefekcionizma in neučakanosti. Tu pa se potem ponavadi konča osebno življenje in začne stres. Ne vem kaj se sploh obremenjuješ s plačilom. Če nekdo dobro vodi, naj bo dobro plačan, saj je od njega odvisen razvoj podjetja in s tem tudi bonitete vseh udeleženih. Jaz nisem bil dobro plačan, mi je bila pomembnejša vizija. Zdaj dobivam ponudbe s 6 do 8-krat višjo bruto postavko za svetovalno delo v naši branži. Najlepše je to, da je tako delo nestresno, saj si v poziciji svetovalca, za razliko od vodje, disociiran s problemi. Kot vodja si pa s problemi, odgovornostjo in implementacijo vizije močno asociiran. Ravno tu je bistvena razlika (svetovanje / vodenje). Da vodja dosega najboljše možne rezultate v smeri vizije podjetja, se mora znati nonstop gibati na meji svojih zmogljivosti in na meji stresa. Taki diamanti so redki. Ker je večje povpraševanje, je tudi višja cena. Normalno, vedno je bilo tako in vedno bo.
|
Home
Pages: 1
