Ameriški optimizem pa je zelo tesno prepleten tudi z njihovo vero v znanost in tehnologijo, čeprav so zaradi tega velikokrat označeni tudi kot »narod šušmarjev oz. prevarantov«. V ameriški kulturi so namreč inženirji ravno tako cenjeni kot so bili nekoč kavboji na divjem zahodu. V Ameriki so inženirji cenjeni zaradi svojih naporov za izboljšanje družbenega položaja ter prispevka pri izboljšavi tega procesa in dobrobiti celotne civilizacije.

     Na drugi strani oceana, pa je medtem nekoliko drugače. Pa saj ne, da bi bili Evropejci kaj bolj »neinventiven« oz. neizviren narod kot so Američani, - to je razvidno že iz dejstva, da so tekom stoletij tudi oni zaslužni za prenekateri pomemben znanstveni izum – vendar pa se Evropejci, veliko bolj kot recimo Američani, zavedajo tudi »temne strani«, ki jo s seboj prinašata znanost in tehnologija.


Reči »NE« genetsko spremenjeni hrani

     V teh nekaj zadnjih letih, je Evropska unija na glavo obrnila več do sedaj veljavnih in standardnih pravil o uporabi nove tehnologije ter prodaji njenih produktov na javnem tržišču. Večina njih je bila uvedena na domnevno škodo Amerike. Ta nenadna sprememba v evropskem mišljenju se je najprej začela z odločnim nasprotovanjem uvoza genetsko spremenjene hrane ter predstavitvijo genetsko spremenjenih organizmov. V Ameriki, je npr. ameriška vlada izdala dovoljenje za širšo produkcijo genetsko modificirane hrane že sredi 90.-ih let prejšnjega stoletja, in od takrat pa do konca stoletja, je že več kot polovica ameriškega poljskega pridelka genetsko modificiranega. V Ameriki med tem procesom niso sprejeli oz. predpisali niti enega novega zakona, ki bi odrejal ali ukrepal v primeru potencialnega škodovanja okolju ali pa ob pojavu katerih novih zdravstvenih problemov. Pri njih so namesto novih zakonov, v veljavi še vedno že obstoječi predpisi in zakonske odredbe, tako da niso uvedli niti kakega posebnega označevanja ali pa vsaj testiranja te genetsko spremenjene hrane.


V nasprotju z Američani, so Evropejci na srečo nekoliko bolj skeptični glede genetsko spremenjenih živil, zato so se ostra nasprotovanja in demonstracije proti uvozu te genetsko modificirane hrane pojavile kaj kmalu. Naravovarstveniki, kmetje in potrošniki so začeli protestirati, svoje dvome pa so izrazile tudi različne politične stranke ter državne vlade. S svojimi protesti in demonstracijami, so Evropejci tako dejansko dosegli takojšnji odlog zakona, ki bi dovoljeval proizvodnjo in prodajo genetsko spremenjene hrane. V tem času so se morali tudi vsi manjši trgovci z živili ter vsi glavni proizvajalci  in distributorji hrane zakonsko zavezati, da ne bodo prodajali ali posredovali hrane, ki je bila genetsko spremenjena.

    Evropska unija se je namreč odločila za dolgotrajnejši proces preverjanja ekoloških in zdravstvenih posledic, ki bi jih genetsko modificirana hrana lahko povzročila. In ne nazadnje, se je Evropska unija domislila tudi novih zakonskih odredb, ki bi se uporabile v primeru ugotovljenih stranskih učinkov in posledic uživanja takšne hrane. Da bi se zavarovali pred možnostjo onesnaženja okolja in ogrožanja zdravja, so se Evropejci domislili tudi takšnega varnostnega nadzora, ki genetsko spremenjeno hrano ločuje in klasificira drugače kot »domače pridelano«. Da bi bila preglednost in nadzor nad genetsko spremenjeno hrano še večja, se začne to ločevanje in klasificiranje že pri sami izdelavi te hrane, nadaljuje pa se skozi vse faze, torej od etiketiranja do same prodaje. Tukaj so prisotni tudi različni testi neodvisnih skupin za raziskovanje, še več dodatnih testov pa so deležne tiste družbe, ki prodajajo genetsko spremenjeno hrano in ostale genetsko modificirane organizme.

     In ne samo to, Evropska unija s temi novimi pogoji produciranja in prodaje novih znanstvenih in tehnoloških inovacij, kuje pot tudi novemu načinu prodaje teh izdelkov. In ravno tovrstna skrb za okolje in zdravje svojih prebivalcev, je Evropo postavila na prvo mesto najbolj naprednih držav v svetu. A za to novo nastalo regulativno vnemo se skriva še dokaj nejasno vprašanje, kako v resnici postaviti najboljši model za zmanjšanje globalnega tveganja ter tako hkrati ustvariti tudi trajnosten in pregleden pristop k ustvarjanju ekonomskega napredka.


Zagotavljanje varnosti

     Maja 2003 je Evropska unija seznamu regulativ dodala novo pravilo o kontroliranju vpliva novih strupov in škropil, kot tudi o njihovem vplivu na okolje ter človeško in živalsko zdravje. Zaradi tega novo nastalega zakona o varnosti, bodo morale družbe na novo testirati in registrirati več kot 30.000 novih kemikalij, kar pa jih bo predvidoma stalo skorajda 8 milijard evrov. Za informacijo: kar 99% vseh teh kemikalij, ki jih trenutno prodajajo v Evropi, pod danes veljavnimi zakoni o naravovarstvenem in zdravstvenem testiranju, teh testov ne bi opravilo. V preteklosti, žal namreč ni bilo nikakršnega testiranja kemikalij, ki so jih v živilski industriji uporabljali, zato je bilo za potrošnika skorajda nemogoče vedeti, ali je hrana, ki jo dnevno uživa, potencialno nevarna za njegovo zdravje. »REACH sistem« oziroma »Registracija, evalvacija in avtorizacija kemikalij«, zahteva od takšnih družb, da opravijo dodatne naravovarstvene teste, ki bodo dokazovali, da so njihovi izdelki resnično varni za potrošnika. Če testov ne bodo opravili, potem bodo njihovi izdelki na tržišču prepovedani.


Te nove evropske procedure predstavljajo popolnoma nov način soočanja z vplivom kemične industrije tudi za Američane. V Ameriki je namreč kemijska industrija generalno priznana kot varna, zato je breme dokazovanja njihove škodljivosti in krivde, primarno na strani potrošnika, javnosti ali pa -v skrajnem primeru – vlade. Kot je povedala bivša komisarka »Evropske Unije«, Margot Wallstrom: »Javnosti ni treba več skrbeti ali se spraševati ali so izdelki, ki jih dnevno uživajo nevarni, saj mora sedaj industrija sama dokazati, da so njihovi izdelki varni za uporabo.«

     Današnje novo nastajajoče družbe, morajo tako na dobesedno revolucionaren način dokazovati, da so njihovi izdelki varni za uporabo še preden gredo v redno prodajo. Vendar pa si le stežka predstavljamo, da se bodo Američani lotili podobne prenove zakonskih sistemov, kakor so si to zamislili v Evropski uniji. Kot vemo, je Amerika država, kjer korporativni lobiji vsako leto vložijo milijone dolarjev, da bi vplivali na odločitve v kongresu. Možnost, da bi se Amerika kadarkoli približala evropski naravovarstveni zakonodaji, je verjetno izjemno majhna, minimalna ali že skorajda nemogoča.

     Genetsko modificirani organizmi in kemični izdelki predstavljajo le del novega evropskega reda o zmanjševanju tveganja in posledic, ki se trenutno še vedno oblikuje v Bruslju. V začetku leta 2003, je Evropska unija uvedla tudi novo pravilo, ki proizvajalcem elektronike, ki vsebuje merkurij, svinec ali katere druge težke kovine, prepoveduje nadaljno prodajo. Novo je tudi pravilo, ki vse proizvajalce potrošniške elektronike in kuhinjskih pripomočkov zavezuje, da bodo krili stroške reciklaže svojih izdelkov. A na drugi strani, se Ameriške firme že vedno glasneje pritožujejo, da jih bo takšna zakonodaja stala na stotine »nepotrebno« zapravljenih milijonov dolarjev.

     Vsa ta nova in vse strožja pravila, ki naj bi ljudstvo obvarovala pred raznimi nepotrebnimi nevarnostmi, so dobesedno šokirala Američane, ki so do sedaj verjeli, da imajo ravno oni najboljše zakone in največjo preglednost nad varstvom okolja ter javnega zdravja. In čeprav je bilo to mogoče res pred tridesetimi leti, pa to danes gotovo ni več tako.

Evropska unija je tako »celo« pred Ameriko – postala prva državna institucija v zgodovini, ki je priznala in poudarila pomembnost človeške odgovornosti pri svetovni skrbi za okolje ter to idejo postavila za središče svoje politične vizije. Ta nova evropska »občutljivost« za možne globalne nevarnosti in njihove nevarne posledice, je privedla tudi do podpisa »Kyoto protokola o klimatskih spremembah«, »Državne pogodbe o biološki raznolikosti«, »Konvencije o kemičnem orožju« ter mnogih drugih pogodb. Na veliko žalost in razočaranje Evrope, pa ameriška vlada zavrača podpis katerekoli izmed navedenih pogodb, kot tudi upoštevanje in potrditev kateregakoli izmed navedenih varstvenih dogovorov.


Nova doba

      Medtem so evropski intelektualci že začeli vedno glasneje razpravljati tudi o dobi preprečevanja nevarnosti, ne samo o sanaciji že narejene škode. Takšna ali pa vsaj podobna debata v Ameriki, kjer je tveganje še vedno vrednota, žal ne obstaja. In medtem, ko Američani o tem sploh še ne razmišljajo, pa evropski intelektualci že razglabljajo tudi o ranljivosti, ki jo lahko povzroča takšno nepotrebno in nespametno tveganje. In ravno zato Evropska unija predstavlja prvo uzakonjeno kolektivno politično odločitev, ki izvira iz »strahu« pred tveganjem ter skupno kolektivno ranljivostjo.

     Tisto, kar se je kakovostno spremenilo v zadnji polovici prejšnjega stoletja, od ameriškega napada z atomsko bombo na Hirošimo in Nagasaki pa do sedaj, je to, da sedaj bolje razumemo tveganja na globalni ravni. Ta so lahko dolgotrajna in z nepredvidljivimi posledicami, katerih se več nikoli ne bo dalo popraviti. Takšne posledice so univerzalne, kar pomeni, da vplivajo na vse nas in da njihovim negativnim učinkom nikakor ne bomo mogli pobegniti. V današnjem času domnevne demokracije, so »demokratične« postale tudi posledice, ki nas vse delajo ranljive. In ko postanemo vsi ljudje ranljivi, potem postanejo tradicionalne kalkulacije o možnih negativnih učinkih, dobesedno nepomembne. In to novo smer razmišljanja, so priznani evropski akademiki, poimenovali kar »tveganja zavedajoča se družba«.

     Američani pa do tega spoznanja žal še niso prišli. Saj medtem, ko nekateri akademiki govorijo o zaskrbljenosti zaradi globalnih posledic, kot so klimatske spremembe in izguba biološke raznolikosti, se Američani na drugi strani Atlantika svoje ranljivosti sploh še ne zavedajo. In čeprav jih Evropejci opozarjajo, da na svet gledajo preveč površno, je v resnici mogoče le za kak odtenek boljše. Lahko jim rečete, da živijo v iluzijah, a večina Američanov tako odločno verjame v osebno usposobljenost, da se ne bojijo niti globalnih naravnih katastrof. Večina Američanov bi takšne »evropske namige« označila kot »preveč pesimistične in avtomatično predajalske«. »Posameznik lahko premika gore«, verjamejo Američani. Verjetno je le malokateri Evropejec enakega mnenja.

     Evropska unija pa je uzakonila tudi že »Lakmusov test«, ki je povzročil še nadaljnji razkol med Ameriko in Evropo. To »Načelo previdnosti« je namreč postalo središče »Regulativne zakonodaje Evropske Unije«, ki upravlja s prodajo znanosti in tehnologije v današnjem modernem in globaliziranem svetu.

Se je kdo poglobil v tole vodikovo dobo. Kot jaz poznam te stvari, je vodik samo neke vrste akumulator, saj ga ni moč dobiti v naravi, temveč ga je potrebno proizvesti, za kar pa potrebujemo energijo in to več kot nam jo vrne.

Konkurenca se zaostruje

Okolje, 30. september 2006 18:30
Tokio - RTV SLO/STA

Japonska Honda bo leta 2008 na Japonskem in v ZDA začela izdelovati avtomobile na gorivne celice.

Japonski velikan je predhodnika modela predstavil že leta 2002, a se bo novinec ponašal z 20 odstotkov manjšim in za tretjino lažjim mehanizmom za proizvajanje električne energije. S polnim rezervoarjem vodika bo lahko prevozil 570 kilometrov, kar za 30 odstotkov prekaša predhodnika.

Avtomobili na gorivne celice pri izgorevanju ne proizvajajo škodljivega ogljikovega dioksida, saj kemično energijo vodika pretvarjajo v električno energijo. Stranska produkta sta le voda in toplota.



Tudi v Evropi že obstajajo (redke) oskrbovalne
postaje z vodikom. Foto: EPA

Vodik je najbolj perspektivna alternativa za pridobivanje energije.
Vodika je namreč od vseh elementov v naravi največ.  90% atomov v vesolju je vodikovih, ali po masi preko 70%

Na zemlji je vodik vezan z drugimi elementi, naprimer s kisikom v vodo in se ga da enostavno pridobivati z elektrolizo.
Za elektrolizo pa je potrebna energija, ki se bo dala najbolj ekonomično pridobivati v termonuklearnih elektrarnah - ko bodo zaživele. Tehnologija je poznana, le doterati jo je še treba in zamenjati infrastrukturo, kar je trenutno največja ovira.