Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Page Index Toggle Pages: 1
(Read 5066 times)
meggy
1
*
Offline

I Love YaBB 2!
Posts: 11

"prijatelji"
10.04.2006 at 14:08:22
 
Pozdravljeni,

mam en zame velik problem, ki se tiče "najboljšega prijatelja", ki se je izkazal, da to sploh ni. Kaj mislitevi glede tega, ste kdaj imeli podobno izkušnjo? Zavedam se dejstva, da lahko zaupaš le svojim bližnjim-družini oz. samemu sebi. Preveč je namreč zgubljanja živcev zaradi navideznih prijateljev. Pa vendar boli,...stalne prevare, zatajitve, nevoščljivosti,...Ne vem, kako naj se rešim občutka žrtve. Ne morem namreč s tem živet, ker boli,...
Back to top
 
 
IP Logged
 
Amstel
YaBB Moderator
p
*****
Offline


Posts: 2844

Gender: female
Re: "prijatelji"
Reply #1 - 17.04.2006 at 23:02:28
 
meggy wrote on 10.04.2006 at 14:08:22:
Pozdravljeni,

mam en zame velik problem, ki se tiče "najboljšega prijatelja", ki se je izkazal, da to sploh ni.


Ne vem, kako naj se rešim občutka žrtve. Ne morem namreč s tem živet, ker boli,...


Živjo,
boli, če ni moč zaupati, ja.
Ne razumem pa nekaj drugega - omenjaš občutek žrtve in nda e moreš s tem živeti, ker boli. Lahko malo več poveš na to temo?
Back to top
 

Naj se zgodi, kar se mora.
 
IP Logged
 
Desafinado
1
*
Offline

I Love YaBB 2!
Posts: 1

Re: "prijatelji"
Reply #2 - 04.06.2006 at 11:53:47
 
Težko je. Sad Svet je sestavljen iz tega žal. Problem je, da ljudje se ne zavejo kaj lahko naredijo z takšnim in drugačnim obnašanjem, vedenjem. S tem pa prizadanejo druge....recimo v tem primeru.."tebe".

Eni ljudje so takšni, da ful razmisljajo ce se jim zgodi krivica....pač ene prej pozabimo, druge kasneje.......se pa ne smeš obremenjevati do konca življenja.....najdi si kaj, kar te veseli....pa pozabi na to....kot sem jaz. Smiley.....kaj češ.....tako je življenje....kot mi je nekdo enkrat povedal "dosti ljudi me je že prizadelo in vem da me še bodo"

Sprijaznit se je treba...
Back to top
 
 
IP Logged
 
en_bk
5
*****
Offline


Posts: 879

Re: "prijatelji"
Reply #3 - 04.06.2006 at 20:56:55
 
meggy wrote on 10.04.2006 at 14:08:22:
Pozdravljeni,

mam en zame velik problem, ki se tiče "najboljšega prijatelja", ki se je izkazal, da to sploh ni. Kaj mislitevi glede tega, ste kdaj imeli podobno izkušnjo? Zavedam se dejstva, da lahko zaupaš le svojim bližnjim-družini oz. samemu sebi. Preveč je namreč zgubljanja živcev zaradi navideznih prijateljev. Pa vendar boli,...stalne prevare, zatajitve, nevoščljivosti,...Ne vem, kako naj se rešim občutka žrtve. Ne morem namreč s tem živet, ker boli,...


Hojla Meggy

Jaz sem samo en bk in se na take zadeve ne spoznam, na drugačne pa zagotovo še manj. In potem včasih preberem kaj podobnega, kot si napisala ali pa doživljam celo sam in potem razmišljam, kako bi pa jaz ravnal v danem trenutku, če bi se čisto slučajno spoznal na kaj, v nekem drugem trenutku pa verjetno ravno zelo drugače.

Evo, tole spodaj sem nekoč nekje pesnil in če bi si znala kakorkoli s tem pomagati, izvoli.

Aja, namesto obsojanja in jeze, lahko vneseš besede, ki so ti bolj pri srcu.

Lep dan ali dva ti želim

en bk


O obsojanju

"Eeee...malce berem tukaj in tam in tudi vaše prispevke. Zanimiva se mi je zdela tale rdeča nit, ki se vleče skoznje:

Citiram: lilika:Pa sem končno prišla do spoznanja, da nima nobeden te pravice, da bi me OBSOJAL.

In sem razmišljal ali drži tudi zame. In sem ugotovil, da ne.

Vsak me ima pravico obsojat.

Je to dobro ali ni...mislim...zame?
Če bi znal razmišljati, bi ta trenutek razmišljal približno takole /nasledni morda popolnoma drugače/:
Kaj je obsojanje? Ti si dober, ti si slab in vse vmes, je obsojanje. Ali obsojam? Skoraj vedno, čeprav se zadnje čase trudim, da bi izrazil le svoje občutke o dejanju nekoga npr. ob tem in tem tvojem dejanju sem občutil toplino, nežnost, me je razžalostilo, prestrašilo... Vendar v večini primerov še vedno obsojam...si prijazen, si nesramen, si grd, si lep...
Ali mi to lahko kdo prepreči. Lahko, če me ubije. Če me ne, pač ne. Kaj si mislim, kaj govorim, je moja stvar...in moja odgovornost...ne tvoja. Seveda velja obratno pravtako.
Kaj pa pomeni, če nekomu rečem, da me nima pravice obsojati? Da mu odrekam pravico, da je tak kakršen je. Da ga ne sprejemam takega kot je. In še nekaj. Nanj valim odgovornost zame. Odgovornost zase, za svoje življenje /dejanja, misli, besede, občutke, kamor spada tudi bolečina, strahove/ izročam v tuje roke. Obtožujem /nimaš pravice, da mi govoriš, da sem slaba mati...je isto kot...ti si kriv, da trpim, ker mi govoriš, da sem slaba mati/. In obratno seveda.
Je obsojanje dobro ali slabo?
Če se ujamem v vrtinec bolečine in obtoževanja, je slabo, ker spregledam darilo, ki ga obsojanje nosi v sebi.
Kakšno darilo pa je obsojanje? Pravzaprav sta vsaj dva, no vsaj tri darila so.

Prvo darilo je sprejemanje. Z zavedanjem, da vsakega na drugem moti to, kar ga moti pri sebi, se lahko zelo približam sprejemanju drugega takega kot je. In potreniram sočutje. Kaj pa je sočutje? Je to vživljanje in podoživljanje njegove bolečine? Ne, sočutje je priznavanje pravice drugemu, da občuti točno tako, kot občuti, ne glede na to ali se z njegovimi občutji strinjam ali se ne. Če na tak način sprejemam njegovo obsojanje, kaj zlahka zamenja revolt, prizadetost, užaljenost, bolečino...sočutje, želja po pogovoru, po nudenju pomoči.

Drugo darilo obsojanja je prepoznanje svojih senc, travm, ran in možnost ozdravitve. Kako? Če sem pozoren na svoje občutke, ko me nekdo obsoja, bi znal odkriti marsikaj zanimivega o sebi. Česa me obtožuje, kaj me boli in zakaj me boli /sem užaljen, sem jezen, sem prizadet.../, ko me nekdo obsoja...so vprašanja, ki si jih moram postaviti in poiskati vzroke v sebi, v svoji preteklosti, v svojih dejanjih, jih ozavestiti, predelati, sebi in drugim oprostiti, sprejeti, pa tko a ne.

Tretje darilo obsojanja je pogovor. Kaj ima pogovor z obsojanjem. Ni ga. Ni ga prav takrat, ko bi bil najbolj potreben. Namesto pogovora je prepir ali pa molk, pa ne tisti, zdravi molk, ampak molk bolečine. Prepir ni pogovor, v pogovoru dobita oba, v prepiru pa oba izgubita. Ampak, pogovora se je možno naučiti, dokaj zlahka, obsojanje je le priložnost, da se pogovora začnem učiti čimprej.

Če sem pozoren, če se zavedam, če sem učljiv, je obsojanje kaj lahko bližnjica k sprejemanju sebe skozi druge , kar je le drugo ime za brezpogojno ljubezen.

Torej, je obsojanje dobro ali slabo? "


O jezi

"Jaz sem samo en bk in se na človeška čustva in njih vzroke ne spoznam prav zelo, tako da ti ne morem kaj pametnega ali nespametnega svetovati.
A če bi razmišljal o jezi, bi mogoče nekako takole:
Jeza je zelo pomembno čustveno stanje, ki me opozarja na neko bolečino v meni. Kaj pa je ta bolečina? Je spomin na enega ali več travmatičnih dogodkov iz moje preteklosti, dogodkov, ki so glede na takratno sposobnost razumevanja posameznega dogodka, kreirali mojo osebnost.
Primer:
Jezen sem, če nekdo ne pride ob dogovorjenem času.
Vzrok:
Ko sem bil otrok, smo imeli v šoli predstavo, na kateri sem nastopal in oče mi je obljubil, da bo prišel na ogled, pa je zamudil moj nastop, kar me je bolelo, kar sem občutil, kot da me ne mara, da mu je vseeno zame in sem mu seveda zameril, poleg tega pa sem to občutil kot da nisem vreden njegove ljubezni, da sem slab otrok. Oče mi je povedal, da je bil zadržan v službi, se mi opravičil in jaz sem opravičilo sprejel /sploh če je bila še kaka čokoladica zraven/. In seveda sem na vse to sčasoma pozabil, potisnil ven iz aktivnega spomina v en od predalov podzavesti. A ta predal se odpre vsakič, ko nekdo zamudi. Spusti bolečino /kot podzavestni spomin na ta dogodek/ in sproži moj čustven odziv. To pa je jeza.
Jeza dvakrat. Na tistega, ki zamuja /odziv na bolečino ob občutku, da me ne mara/ in nase /odziv na bolečino ob občutku, da nisem vreden/.
To bi bilo iskanje in ozaveščanje vzroka.

Tukaj bom malček prekinil.

Kaj sedaj storit z jezo? Jo zatret ali ne? Je jeza dobro čustvo ali ni?
Napisala si štiri stavke, ki se začnejo s prosim in kot vidim, so se ti vse štiri prošnje uresničile.
Kako? Bog ti vseskozi pomaga. Daje ti situacije, ki v tebi sprožajo jezo in te spodbuja, da se z njo soočiš, da začneš iskati vzroke zanjo, jih ozavestit, jih razumeti. Ko boš našla vzroke za svojo jezo, boš verjetno šele na pol poti. Zakaj?
Ko jaz pri sebi najdem in ozavestim vzrok za svojo jezo, je ta običajno še vedno v meni vse dotlej, dokler ne najdem pozitivnih učinkov. Kako? Tako:

Sprejemanje:
Tole je malce zagovednejši proces /ne sicer v tem primeru, v mnogih pa zelo/ in vsaj na začetku zelo pomaga, če ga lahko izvajam z akterji dogodka /pomaga tudi njim/, lahko pa njihovo vlogo prevzame partner ali prijatelj ali pa sam zaigram obe vlogi /je težje, a tudi dobro/.
Najprej poskusim čustveno čimbolj podoživeti dogodek in ga spraviti iz podzavesti na plano: "Oče, razočaran sem bil, žalosten sem bil, ker te ni bilo, pa tako sem se potrudil, igral sem zate, da bi ti pokazal, da sem dober, da bi bil ti ponosen name. Strah me je bilo /ker te ni bilo/, da ti je vseeno zame, da me ne maraš, se me sramuješ, me nimaš za vrednega tvoje ljubezni.Počutil sem se majhnega, sivega, vsem, predvsem pa tebi, odveč." Sedaj je na vrsti druga stran /druga vloga/. Če je to oče, ima s tem priložnost občutiti mojo travmo, mi razložiti vzroke svojega ravnanja in se opravičiti /največji efekt/, enako pa lahko stori tudi tisti, ki igra vlogo očeta. To razlaganje s strani očeta ali drugega igralca je zelo pomembno zame. Daje mi možnost, da se vživim v njegove občutke in mi lahko da drugačno sliko dogodka, kot sem jo ustvaril v svoji podzavesti. Včasih je dovolj enkratno podoživljanje, da se dogodek izbriše iz podzavesti, včasih pa ga je potrebno ponavljati.
Kaj je bistvo tega? Spoznavanje in spoznanje, da je akter delal tako kot je zmogel in znal v danem trenutku /v tem primeru, da njegova zamuda ni imela povezave z njegovo ljubeznijo do mene/ in da nisem jaz kriv za njegovo zamudo, za njegovo dejanje, s tem pa tudi ne nevreden ljubezni in nič slabši od drugih. To je pogoj za odpuščanje njemu in sebi.
Dragulj:
To je pika na i. Vedno se moram potruditi, da najdem v svoji senci /v tem primeru nestrpnost in jeza do zamujanja/ darilo zame. Hehe. Kaj pa sedaj to pomeni? No tole zna bit pa še zanimivo. En vzrok za svojo jezo okrog zamujanja sem našel. Je še kakšen? Je. Namreč, da sem jaz tisti, ki zamuja, a si to seveda ne bom priznal kar tako. Je ravno tako nekje v podzavesti varno skrito in seka skozi nestrpnost in jezo na plano. Ja, se moram vrniti nazaj do točke vzrok in ponoviti korake. Ko jih predelam, moram najti še situacijo, v kateri mi je moja netočnost prišla še kako prav /sem se izognil nesreči, smrti, bolečini, travmi ali podobno/, se je izkazala kot pozitivna lastnost. No, ko jo najdem, ko jo sprejmem za svojo /da je netočnost tudi del mene, ne le drugih/, zgubi svojo ost, zgubi svoj namen, zgubi svoje poslanstvo...in gre...stran.

Kakšen rezultat sem dosegel? Ne pojavljajo se več ljudje, ki so netočni. Če pa se kljub temu, ni več bolečine, ki bi sprožala jezo in ni več sence, ki bi sprožala poleg jeze še nestrpnost, kajtinamreč zavedam se, da ima človek, ki zamuja, zagotovo vzrok za to in da ta vzrok nima veze z menoj in tako naprej...

Kaj sedaj storit z jezo? Jo zatret ali ne? Je jeza dobro čustvo ali ni?

Vsekakor je jeza priložnost in darilo. Priložnost, da poiščem vzrok zanjo in ga odpravim in s tem pozdravim ta del sebe. In darilo? Seveda...kot priložnost.

Zatiranje jeze in njeno zanikanje je pa obračanje hrbta priložnosti za ozdravitev. "

Smiley

Back to top
 
 
IP Logged
 
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Re: "prijatelji"
Reply #4 - 08.06.2006 at 09:25:26
 
meggy wrote on 10.04.2006 at 14:08:22:
Pozdravljeni,

mam en zame velik problem, ki se tiče "najboljšega prijatelja", ki se je izkazal, da to sploh ni. Kaj mislitevi glede tega, ste kdaj imeli podobno izkušnjo? Zavedam se dejstva, da lahko zaupaš le svojim bližnjim-družini oz. samemu sebi. Preveč je namreč zgubljanja živcev zaradi navideznih prijateljev. Pa vendar boli,...stalne prevare, zatajitve, nevoščljivosti,...Ne vem, kako naj se rešim občutka žrtve. Ne morem namreč s tem živet, ker boli,...




Zaupaš lahko samo sovražnikom, še najmanj pa sebi  Grin
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
Loops of Infinity
Ex Member




Re: "prijatelji"
Reply #5 - 09.06.2006 at 08:07:15
 
t wrote on 08.06.2006 at 09:25:26:
Zaupaš lahko samo sovražnikom, še najmanj pa sebi  Grin


Daj, razložiš to kvasovko, prosim?
Back to top
 
 
IP Logged
 
m
5
p
*****
Offline


Posts: 6632

Gender: female
Re: "prijatelji"
Reply #6 - 09.06.2006 at 09:37:36
 
tale topic me spominja na eno Hillmanovo zadevo, ki je meni šla precej globoko. Naslov je 'Betrayal', iz knjige 'Loose Ends', bom prepisala par ključnih (zame)


What does it mean to be betrayed by someone close? What does it mean to a man, to betray someone who trusts him? To what end betrayal at all in psychological life?

We are betrayed in the very same close relationships where primal trust is possible. We can be truly betrayed only where we truly trust - by brothers, lovers, wives, husbands, not by enemies, not by strangers. The greater the love and loyalty, the involvement and commitment, the greater the betrayal. Trust has in it the seed of betrayal. Trust and the possibility of betrayal come into the world at the same moment. Wherever there is trust in a union, the risk of betrayal becomes a real possibility. And betrayal, as a continual possibility to be lived with, belongs to trust just as doubt belongs to a living faith.

For we must be clear that to live or love only where one can trust, where ther is security and containment, where one cannot be hurt or let down, where what is pledged in words is forever binding, means really to be out of har's way and so to be out of real life. And it does not matter what is this vessel of trust - analysis, marriage,church or law, any human relationship. Yes, I would even say relationship with the divine.

If one can give oneself assured that one will come out intact, maybe even enhanced, then what has been given? If one leaps where there are always arms to take one up, there is no real leap.

Prrimal trust lets the puer fly so high. ... There comes that oen time where in spite of a promise, life simply intervenes, the accident happens and one falls flat. The broken promise is a breakthrough of life in the world of Logos security, where the order of everything can be depended upon and the past guarantees the future. The broken promise or broken trust is at the same time a breakthrough onto another level of consciousness.

The truth about manhood is: I, a man, cannot be trusted. Man is treacherous. The word is not stronger than life.

The critical moment of the "great let down", when one is crucified by one's own trust, is a most dangerous moment of what Frances Wickes would call "choice". Matters may go either way, resurrection hangs in the balance. We may be unable to forgive and so remain fixated in the trauma, revengeful, resentful, blind to any understanding and cut off from love. Or we may turn in the direction which I hoe to sketch in the rest of my remarks. But before we turn to the possible fruitful outcome of betrayal, let us stay awhile with the sterile choices, with the dangers which appear after betrayal.


The first of these dangers is revenge. An eye for an eye; evil for evil; pain for pain. Revenge is natural for some, coming immediately without question. If performed directly as an act of emotional truth, it may be cleansing. It may settle the score without, of course, producing any new results. Revenge does not lead to anything further, but counter-revenge and feuding. It is not psychologically productiove because it merely abreacts tension. When revenge is delayed and turns into protting, lying low and waiting your chances, it begins to smell of evil, breeding fantasies of cruelty and vindictiveness. Revenge delayed, revenge refined into indirect methods can become obsessional, narrowing the focus from the event of betrayal and its meaning to the person of he betrayer and his shadow. Therefore, St. Thomas Aquinas justiies revenge only when it is against the larger evil and not against the erpetrator of that evil. The worst of revenge, psychologically, is its mean and petty focus, its shrinking effect on consciousness.

The next of these dangers is the defence mechanism of denial. If one has been let down in a relationship, one is tempted to deny the value of the other person; to see, sudden and at once, the other's shadow, a vast panoply of vicious demons which were of course simply not there in primal trust. These ugly sides of the other suddenly revealed are all compensatons for, an enantiodromia of, previous idealisations. The grossness of the sudden revelations indicates the previous gross unconsciousness of the anima. For we must assume that whereever there is bitter complaint over betrayal, there was a background of primal trust, of childhood's unconscious innocence where ambivalence was repressed.

More dangerous is cynicim. Disappointment in love, with a political cause, an organisation, a friend, superior, or analyst often leads to a change of attitude in the betrayed one which not only denies the value of the particular person and the relationship, but all love becoes a Cheat, causes are for Saps, organisations Traps, hierarchies Evil... Keep sharp; watch out. Get the other before he gets you. Go it alone. I'm all righ JAck - the veneer to hide the scars of broken trust. From broken idealism is patched together a tough philosophy of cynicism. It is well possible that we encounter this cynicism - especially in younger people - because enough attention has not been paid to the meaning of betrayal, especiall in the trasformation of the puer eternus. So, the betrayed one vows never to go so high again. He remains grounded in the world of the cynical. Cynicism, that sneer against one's own star, is a betrayal of one's own ideals, a betrayal of one's own highest ambitions as carried by the puer archetype. When he crashes, everything to do with him is rejected. This leads to the fourth, main danger: self-betrayal.

Self-betrayal is what we are really most worried about. In the situation of trust, in the embrace of love, or to a friend, or with a parent, partner, one lets something open. Something comes out that had been held in: "I never told this before in my whole life." A confession, a poem, a love-letter, a fantastic invention or scheme, a secret, a childhoold dream or fear - which holds one's deepest values. At the moment of betrayal, these delicate and very sensitive seed-pearls become merely grit, grains of dust. The alchemical process is reversed: the gold turned back into faeces, one's pearls cast before swine.
I the break-up of a friendship, partnership, marriage, love-affair or analysis, suddenly the nasties and dirtiest appears and one finds oneself actin in the same blind and sordid way that one attributes to the other, and justifying one's own actions with an alien value system. One is truly betrayed, handed over to an enemy within.
The alienation from one's self after betrayal is largely protective. One doesn't want to be hurt again, and since this hurt came about through revealing just what one is, one begins not to live from that place again. So one avoids, betrays oneself, by not living one's stage of life or one's sex (I'm through with men and will be just as ruthless as they) or one's type (my feeling or intuition, or whatever, was all wrong) or one's vocation.
One no longer lives one's own form of suffering, but through mauvaise foi, through lack of courage to be, one betrays oneself.

There is yet another negative turn, which let us call paranoid. It is a way of protecting oneself against ever being betrayed again, by building the perfect relationship. Such relationships demand a loyalty oath; they tolerate no security risks. As such it belongs less to love than power.

One cannot re-establish primal trust once one has left Eden. One now knows that promises hold only to a certain point. Life takes care of vows, fulfilling them or breaking them.
Back to top
« Last Edit: 09.06.2006 at 13:48:29 by m »  

Joj kolk radi drug drugemu izdiramo iveri iz oči! Cheesy
 
IP Logged
 
radovedni soncek
5
*****
Offline

I Love YaBB 2!
Posts: 620

Re: "prijatelji"
Reply #7 - 17.09.2009 at 22:45:40
 
meggy wrote on 10.04.2006 at 14:08:22:
Pozdravljeni,

mam en zame velik problem, ki se tiče "najboljšega prijatelja", ki se je izkazal, da to sploh ni. Kaj mislitevi glede tega, ste kdaj imeli podobno izkušnjo? Zavedam se dejstva, da lahko zaupaš le svojim bližnjim-družini oz. samemu sebi. Preveč je namreč zgubljanja živcev zaradi navideznih prijateljev. Pa vendar boli,...stalne prevare, zatajitve, nevoščljivosti,...Ne vem, kako naj se rešim občutka žrtve. Ne morem namreč s tem živet, ker boli,...



Hej

Prijatleja mej blizu sovrazniak se blizje.

Priajlejv ni,.. so smao koelgi,.. pucne ni so smao kurbe,...

zapomni si to vsak k ti ej priajlj te bo zaejbal ekr smao on te lahko ekr ve reci o teb k jih nobn drugi ne.
MIngrede punc eiamte malo rpijljic zakaj ker ste tekmovlane med sabo. Tipi ap drugace. Ce sice spriajlja pol sici emd tipi v nsprotnem spolu. Itka pa hitro vidis,..
jaz pr sojemu nism bil ziehr po 8 letih,. pa sedja vme da ej hianvec,..

toko je
spijazni se z tem,..

Back to top
 
 
IP Logged
 
Robi
5
p
*****
Offline

I love to love
Posts: 5749
Dolenjska
Gender: male
Re: "prijatelji"
Reply #8 - 18.09.2009 at 09:09:56
 
Quote:
Ne vem, kako naj se rešim občutka žrtve. Ne morem namreč s tem živet, ker boli,...

Mogoče je bolj stvar v tem kako sprejemati bolečino.
Pa naj bo zaradi takšnih ali drugačnih občutkov.
Življenje je šola..prej ali slej nam pokaže tudi drugo plat..
Back to top
 
 
IP Logged
 
radovedni soncek
5
*****
Offline

I Love YaBB 2!
Posts: 620

Re: "prijatelji"
Reply #9 - 19.09.2009 at 00:57:16
 
Lej,..

Na ljdui glej kot na zemljo, tita k ti je vsec in iam dober okus oziram dko iam iste zelej k ti s edruzi z njim drgac pa bodi samostojan in je to to,.
od ljdui en rpicakuj nc dorbea vejremi mi,. tkao ap cje
Back to top
 
 
IP Logged
 
Page Index Toggle Pages: 1