meggy wrote on 10.04.2006 at 14:08:22:Pozdravljeni,
mam en zame velik problem, ki se tiče "najboljšega prijatelja", ki se je izkazal, da to sploh ni. Kaj mislitevi glede tega, ste kdaj imeli podobno izkušnjo? Zavedam se dejstva, da lahko zaupaš le svojim bližnjim-družini oz. samemu sebi. Preveč je namreč zgubljanja živcev zaradi navideznih prijateljev. Pa vendar boli,...stalne prevare, zatajitve, nevoščljivosti,...Ne vem, kako naj se rešim občutka žrtve. Ne morem namreč s tem živet, ker boli,...
Hojla Meggy
Jaz sem samo en bk in se na take zadeve ne spoznam, na drugačne pa zagotovo še manj. In potem včasih preberem kaj podobnega, kot si napisala ali pa doživljam celo sam in potem razmišljam, kako bi pa jaz ravnal v danem trenutku, če bi se čisto slučajno spoznal na kaj, v nekem drugem trenutku pa verjetno ravno zelo drugače.
Evo, tole spodaj sem nekoč nekje pesnil in če bi si znala kakorkoli s tem pomagati, izvoli.
Aja, namesto obsojanja in jeze, lahko vneseš besede, ki so ti bolj pri srcu.
Lep dan ali dva ti želim
en bk
O obsojanju
"Eeee...malce berem tukaj in tam in tudi vaše prispevke. Zanimiva se mi je zdela tale rdeča nit, ki se vleče skoznje:
Citiram: lilika:
Pa sem končno prišla do spoznanja, da nima nobeden te pravice, da bi me OBSOJAL.
In sem razmišljal ali drži tudi zame. In sem ugotovil, da ne.
Vsak me ima pravico obsojat.
Je to dobro ali ni...mislim...zame?
Če bi znal razmišljati, bi ta trenutek razmišljal približno takole /nasledni morda popolnoma drugače/:
Kaj je obsojanje? Ti si dober, ti si slab in vse vmes, je obsojanje. Ali obsojam? Skoraj vedno, čeprav se zadnje čase trudim, da bi izrazil le svoje občutke o dejanju nekoga npr. ob tem in tem tvojem dejanju sem občutil toplino, nežnost, me je razžalostilo, prestrašilo... Vendar v večini primerov še vedno obsojam...si prijazen, si nesramen, si grd, si lep...
Ali mi to lahko kdo prepreči. Lahko, če me ubije. Če me ne, pač ne. Kaj si mislim, kaj govorim, je moja stvar...in moja odgovornost...ne tvoja. Seveda velja obratno pravtako.
Kaj pa pomeni, če nekomu rečem, da me nima pravice obsojati? Da mu odrekam pravico, da je tak kakršen je. Da ga ne sprejemam takega kot je. In še nekaj. Nanj valim odgovornost zame. Odgovornost zase, za svoje življenje /dejanja, misli, besede, občutke, kamor spada tudi bolečina, strahove/ izročam v tuje roke. Obtožujem /nimaš pravice, da mi govoriš, da sem slaba mati...je isto kot...ti si kriv, da trpim, ker mi govoriš, da sem slaba mati/. In obratno seveda.
Je obsojanje dobro ali slabo?
Če se ujamem v vrtinec bolečine in obtoževanja, je slabo, ker spregledam darilo, ki ga obsojanje nosi v sebi.
Kakšno darilo pa je obsojanje? Pravzaprav sta vsaj dva, no vsaj tri darila so.
Prvo darilo je sprejemanje. Z zavedanjem, da vsakega na drugem moti to, kar ga moti pri sebi, se lahko zelo približam sprejemanju drugega takega kot je. In potreniram sočutje. Kaj pa je sočutje? Je to vživljanje in podoživljanje njegove bolečine? Ne, sočutje je priznavanje pravice drugemu, da občuti točno tako, kot občuti, ne glede na to ali se z njegovimi občutji strinjam ali se ne. Če na tak način sprejemam njegovo obsojanje, kaj zlahka zamenja revolt, prizadetost, užaljenost, bolečino...sočutje, želja po pogovoru, po nudenju pomoči.
Drugo darilo obsojanja je prepoznanje svojih senc, travm, ran in možnost ozdravitve. Kako? Če sem pozoren na svoje občutke, ko me nekdo obsoja, bi znal odkriti marsikaj zanimivega o sebi. Česa me obtožuje, kaj me boli in zakaj me boli /sem užaljen, sem jezen, sem prizadet.../, ko me nekdo obsoja...so vprašanja, ki si jih moram postaviti in poiskati vzroke v sebi, v svoji preteklosti, v svojih dejanjih, jih ozavestiti, predelati, sebi in drugim oprostiti, sprejeti, pa tko a ne.
Tretje darilo obsojanja je pogovor. Kaj ima pogovor z obsojanjem. Ni ga. Ni ga prav takrat, ko bi bil najbolj potreben. Namesto pogovora je prepir ali pa molk, pa ne tisti, zdravi molk, ampak molk bolečine. Prepir ni pogovor, v pogovoru dobita oba, v prepiru pa oba izgubita. Ampak, pogovora se je možno naučiti, dokaj zlahka, obsojanje je le priložnost, da se pogovora začnem učiti čimprej.
Če sem pozoren, če se zavedam, če sem učljiv, je obsojanje kaj lahko bližnjica k sprejemanju sebe skozi druge , kar je le drugo ime za brezpogojno ljubezen.
Torej, je obsojanje dobro ali slabo? "
O jezi
"Jaz sem samo en bk in se na človeška čustva in njih vzroke ne spoznam prav zelo, tako da ti ne morem kaj pametnega ali nespametnega svetovati.
A če bi razmišljal o jezi, bi mogoče nekako takole:
Jeza je zelo pomembno čustveno stanje, ki me opozarja na neko bolečino v meni. Kaj pa je ta bolečina? Je spomin na enega ali več travmatičnih dogodkov iz moje preteklosti, dogodkov, ki so glede na takratno sposobnost razumevanja posameznega dogodka, kreirali mojo osebnost.
Primer:
Jezen sem, če nekdo ne pride ob dogovorjenem času.
Vzrok:
Ko sem bil otrok, smo imeli v šoli predstavo, na kateri sem nastopal in oče mi je obljubil, da bo prišel na ogled, pa je zamudil moj nastop, kar me je bolelo, kar sem občutil, kot da me ne mara, da mu je vseeno zame in sem mu seveda zameril, poleg tega pa sem to občutil kot da nisem vreden njegove ljubezni, da sem slab otrok. Oče mi je povedal, da je bil zadržan v službi, se mi opravičil in jaz sem opravičilo sprejel /sploh če je bila še kaka čokoladica zraven/. In seveda sem na vse to sčasoma pozabil, potisnil ven iz aktivnega spomina v en od predalov podzavesti. A ta predal se odpre vsakič, ko nekdo zamudi. Spusti bolečino /kot podzavestni spomin na ta dogodek/ in sproži moj čustven odziv. To pa je jeza.
Jeza dvakrat. Na tistega, ki zamuja /odziv na bolečino ob občutku, da me ne mara/ in nase /odziv na bolečino ob občutku, da nisem vreden/.
To bi bilo iskanje in ozaveščanje vzroka.
Tukaj bom malček prekinil.
Kaj sedaj storit z jezo? Jo zatret ali ne? Je jeza dobro čustvo ali ni?
Napisala si štiri stavke, ki se začnejo s prosim in kot vidim, so se ti vse štiri prošnje uresničile.
Kako? Bog ti vseskozi pomaga. Daje ti situacije, ki v tebi sprožajo jezo in te spodbuja, da se z njo soočiš, da začneš iskati vzroke zanjo, jih ozavestit, jih razumeti. Ko boš našla vzroke za svojo jezo, boš verjetno šele na pol poti. Zakaj?
Ko jaz pri sebi najdem in ozavestim vzrok za svojo jezo, je ta običajno še vedno v meni vse dotlej, dokler ne najdem pozitivnih učinkov. Kako? Tako:
Sprejemanje:
Tole je malce zagovednejši proces /ne sicer v tem primeru, v mnogih pa zelo/ in vsaj na začetku zelo pomaga, če ga lahko izvajam z akterji dogodka /pomaga tudi njim/, lahko pa njihovo vlogo prevzame partner ali prijatelj ali pa sam zaigram obe vlogi /je težje, a tudi dobro/.
Najprej poskusim čustveno čimbolj podoživeti dogodek in ga spraviti iz podzavesti na plano: "Oče, razočaran sem bil, žalosten sem bil, ker te ni bilo, pa tako sem se potrudil, igral sem zate, da bi ti pokazal, da sem dober, da bi bil ti ponosen name. Strah me je bilo /ker te ni bilo/, da ti je vseeno zame, da me ne maraš, se me sramuješ, me nimaš za vrednega tvoje ljubezni.Počutil sem se majhnega, sivega, vsem, predvsem pa tebi, odveč." Sedaj je na vrsti druga stran /druga vloga/. Če je to oče, ima s tem priložnost občutiti mojo travmo, mi razložiti vzroke svojega ravnanja in se opravičiti /največji efekt/, enako pa lahko stori tudi tisti, ki igra vlogo očeta. To razlaganje s strani očeta ali drugega igralca je zelo pomembno zame. Daje mi možnost, da se vživim v njegove občutke in mi lahko da drugačno sliko dogodka, kot sem jo ustvaril v svoji podzavesti. Včasih je dovolj enkratno podoživljanje, da se dogodek izbriše iz podzavesti, včasih pa ga je potrebno ponavljati.
Kaj je bistvo tega? Spoznavanje in spoznanje, da je akter delal tako kot je zmogel in znal v danem trenutku /v tem primeru, da njegova zamuda ni imela povezave z njegovo ljubeznijo do mene/ in da nisem jaz kriv za njegovo zamudo, za njegovo dejanje, s tem pa tudi ne nevreden ljubezni in nič slabši od drugih. To je pogoj za odpuščanje njemu in sebi.
Dragulj:
To je pika na i. Vedno se moram potruditi, da najdem v svoji senci /v tem primeru nestrpnost in jeza do zamujanja/ darilo zame. Hehe. Kaj pa sedaj to pomeni? No tole zna bit pa še zanimivo. En vzrok za svojo jezo okrog zamujanja sem našel. Je še kakšen? Je. Namreč, da sem jaz tisti, ki zamuja, a si to seveda ne bom priznal kar tako. Je ravno tako nekje v podzavesti varno skrito in seka skozi nestrpnost in jezo na plano. Ja, se moram vrniti nazaj do točke vzrok in ponoviti korake. Ko jih predelam, moram najti še situacijo, v kateri mi je moja netočnost prišla še kako prav /sem se izognil nesreči, smrti, bolečini, travmi ali podobno/, se je izkazala kot pozitivna lastnost. No, ko jo najdem, ko jo sprejmem za svojo /da je netočnost tudi del mene, ne le drugih/, zgubi svojo ost, zgubi svoj namen, zgubi svoje poslanstvo...in gre...stran.
Kakšen rezultat sem dosegel? Ne pojavljajo se več ljudje, ki so netočni. Če pa se kljub temu, ni več bolečine, ki bi sprožala jezo in ni več sence, ki bi sprožala poleg jeze še nestrpnost, kajtinamreč zavedam se, da ima človek, ki zamuja, zagotovo vzrok za to in da ta vzrok nima veze z menoj in tako naprej...
Kaj sedaj storit z jezo? Jo zatret ali ne? Je jeza dobro čustvo ali ni?
Vsekakor je jeza priložnost in darilo. Priložnost, da poiščem vzrok zanjo in ga odpravim in s tem pozdravim ta del sebe. In darilo? Seveda...kot priložnost.
Zatiranje jeze in njeno zanikanje je pa obračanje hrbta priložnosti za ozdravitev. "