Busheva laž ima kratke noge
Washington – Nekdanji šef kabineta podpredsednika ZDA Dicka Cheneyja Lewis Libby je v četrtek pred veliko poroto v primeru izdaje identitete tajne agentke ameriške obveščevalne agencije Cia pričal, da je ameriški predsednik George Bush odobril izdajo zaupnih informacij o Iraku medijem. Novica je prišla na dan iz urada posebnega tožilca Patricka Fitzgeralda, ki Libbyja sodno preganja zaradi laganja in oviranja preiskave.

Bush je od samega izbruha škandala v zvezi z izdajo identitete tajne agentke Cia Valerie Plame leta 2003 trdil, da ne ve nič o nobenem izdajanju zaupnih informacij medijem in da bi rad vedel, če je to res storil kdo iz njegove administracije. Tako Bush kot Cheney sta ostro nastopila proti vsakršnemu izdajanju zaupnih informacij v javnost, nazadnje proti neznanim osebam, ki so časopisu New York Times izdali informacijo o obstoju tajnega programa prisluškovanja komunikacijam osebam osumljenih stikov s teroristi na ameriškem ozemlju brez sodnih nalogov.

Predsednik določi, kaj je tajno in kaj ni

Libbyjevo pričanje zato predstavlja dodatno težavo za verodostojnost Busha in njegove administracije, ki jima javna podpora zaradi Iraka krepko drsi proti dnu. Pravno tehnično gledano izdajanje zaupnih
     

informacij po nalogu predsednika ni izdajanje, ker je predsednik tisti, ki lahko določi, kaj je zaupno in kaj ni, zato Bush po pravni poti za to ne bo odgovarjal.

Vendar pa informacija pomeni hud udarec verodostojnosti predsednika, ki je doslej vedno zanikal, da bi kdo okrog njega počel kaj takega. Predsednik demokratske stranke Howard Dean je sporočil, da Bushu ni več mogoče zaupati, če je bil pripravljen razkriti zaupne informacije v obrambo interesov lastne stranke.

Skrivali, prikrivali, prikrojevali...

Libby sicer ni pričal o tem, da mu je bilo dovoljeno izdati identiteto Valerie Plame. Dejal pa je, da je Bush odobril, da lahko medijem na skrivaj posreduje vsebino tajne ocene nacionalne varnosti, dokumenta, ki je služil kot utemeljitev razlogov napada na Irak. Veleposlanik Joe Wilson je leta 2002 po nalogu ameriške obveščevalne agencije Cia potoval v Niger preverit, če je Irak tam res skušal kupiti uranovo rudo. Ugotovil je, da se to ni zgodilo in o tem poročal naprej, vendar je Bush v začetku leta 2003 v svojem govoru o položaju v državi vseeno navedel omenjeno obtožbo s sklicevanjem na britanske obveščevalce.

Maščevali naj bi se z izdajo identitete agentke

Wilson je to informacijo objavil v prispevku za New York Times poleti 2003, ko se je že vedelo, da v Iraku ni niti sledi za orožjem za množično uničevanje, ki je bilo glavni ameriški razlog za vojno. Wilson trdi, da se mu je administracija maščevala tako, da je novinarjem sporočila ime in delodajalca njegove žene. Cia je zadevo vzela zares in zahtevala preiskavo, posebni tožilec Patrick Fitzgerald pa je lani ugotovil, da je Libby oviral preiskavo z laganjem in krivim pričanjem, čeprav pa ni bil obtožen izdaje Valerie Plame.

Iz junakinje v novinarko, ki povzroča zadrego

Libby naj bi avtorizacijo za izdajo zaupnih informacij dobil preko Cheneyja, nakar je poklical novinarko časopisa New York Times Judith Miller in ji razkrival še druge skrivnosti. Millerjeva je nekaj časa veljala za junakinjo svobodnega novinarstva, ker Fitzgeraldu ni hotela povedati, kdo ji je izdajal zaupne informacije. Nakar pa je postalo jasno, da je ščitila Libbyja, ki je vodil organizirano kampanjo v imenu Bele hiše. Millerjeva je New York Times spravila v krepko zadrego, saj ji je časopis stal ob strani, čeprav je sama z objavo člankov o iraškem orožju pomagala administraciji pri širjenju razlogov za vojno v Iraku.

Libby ima možnosti, da se izmaže

Informacija o Libbyjevem pričanju je prišla na dan v Fitzgeraldovem odgovoru sodišču na zahtevo Libbyjevih odvetnikov po kopici zaupnih informacij iz leta 2003. Libbyjeva obramba trdi, da obtoženi ni posvečal svojega časa Valerie Plame, ker je imel tedaj veliko drugega dela. Taktika je dobra, saj bi v primeru objave zaupnih informacij Libby dokazal, da je res imel veliko dela, v primeru zavrnitve pa lahko obramba zahteva razveljavitev obtožnice, ker se obtoženi ne more ustrezno braniti.


Le izpolnil je Jezusove želje
V usnje vezani evangelij iz 3. ali 4. stoletja
Ljubljana – Judež ni bil hudobni izdajalec, kakor je opisan v Novi zavezi, temveč je ravnal skladno z Jezusovimi željami, ko ga je izdal oblastem. Žrtvoval je človeka, v katerega je bil odet, a s tem pomagal, da se je ta rešil fizične podobe in je osvobodil resnični duhovni jaz oziroma božansko bitje, ki je prebivalo v njem. Tako navaja starodavni koptski rokopis na papirusu iz 3. ali 4. stoletja, ki da je edini izvod Judeževega evangelija.

V četrtek so ga na tiskovni konferenci, ki jo je bilo mogoče neposredno spremljati na spletu, predstavili na sedežu družbe National Geographic v Washingtonu. “Skrivni zapis razodetja, ki ga je Jezus podal v pogovoru z Judo Iškarijotom, tri dni preden je praznoval vnebohod,” je uvodni stavek šestindvajset strani dolgega rokopisa. V njem je prebrati, da je Jezus Iškarijotu dejal, naj stopi stran od drugih, da mu bo razodel skrivnost kraljestva. “Lahko ga dosežeš, a to bo zate pomenilo veliko žalost … Generacije te bodo preklinjale in ti jim boš zavladal,” pravi Jezus, čigar križanje in vstajenje v evangeliju nista omenjena.

Pri National Geographicu zagotavljajo, da so pri
     

konservatorskih delih, potrjevanju izvirnosti in prevajanju sodelovali s priznanimi ustanovami in strokovnjaki, med njimi Mikensko fundacijo za starodavno umetnost in Inštitutom Waitt za zgodovinska odkrivanja. Rokopis je ponovno sestavil, prepisal in prevedel Švicar Rodolphe Kasser, strokovnjak za koptsko civilizacijo, s pomočjo nekaj sodelavcev.

Tekst skozi številne teste in analize

Kot izvirno delo starodavne krščanske književnosti so ga prepoznali s petimi različnimi metodami. Z radioogljikovim datiranjem so potrdili, da je nastal med letoma 220 in 340. Analiza črnila je pokazala vsebnost ogljika, gume in železa in tako sestavo, kakršno so uporabljali v Egiptu v 3. stoletju. S tehniko, imenovano multispectral imaging, so ugotovili, da se papirus odziva podobno kakor drugi starodavni papirusi in da ni sledov večkratnih nanašanj črnila. Sledili so še kontekstualno dokazovanje in paleografski dokazi.

Pred razkritjem dolgo potovanje

V usnje vezani kodeks na papirusu, ki je bil napisan pred približno 1700 leti, so odkrili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v puščavi blizu El Minja v Egiptu. Nato je krožil med trgovci s starinami, dokler ga leta 2000 ni kupila starinarka Frida Nussberger Tchacos. Leto pozneje ga je dala v konserviranje in prevajanje Mikenski fundaciji za starodavno umetnost v švicarskem Baslu. Restavrirani dokument bodo shranili v kairskem koptskem muzeju. “To dramatično odkritje nebiblijskega besedila, za nekatere najpomembnejše v zadnjih šestdesetih letih, poglablja poznavanje zgodovine in teoloških nazorov iz obdobja zgodnjega krščanstva,” je prepričan Terry Garcia, izvršni predsednik pri National Geographicu.