Včeraj je bil še en lep primer klerofašističnega pohoda na oblast: na POP TV se je govorilo o rehabilitaciji škofa Rožmana.
In je Lukšič lepo izspostavil celotno situacijo, ki to omogoča: antifašizem je, kot kaže dokončno popušil in prepustil fašizmu prosto pot.
Še en lep člančič iz Dnevnika na to temo (bolj pravni vidiki takih rehabilitacij):
"Obstaja možnost, da vrhovno sodišče oprosti vse obsojence na tem procesu"
petek, 22.09.2006 07:00
Tekst: Ranka Ivelja
Marko Bošnjak, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti: "Apliciranje današnjih meril na čas po drugi svetovni vojni je lahko problematično."
LJUBLJANA - Ljubljanska nadškofija je, kot smo v Dnevniku razkrili minulo soboto, 31. decembra lani prav potihoma vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru Rožman; o njej bo razsojalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VS).
Cerkveni vrh je tako izrabil še zadnjo pravno možnost za sodno rehabilitacijo spornega nadškofa, ki je vodil ljubljansko nadškofijo med drugo svetovno vojno in bil skupaj z drugimi "notoričnimi zločinci" - tako je pisalo v obtožnici - obsojen na skupinskem procesu pred vojaškim sodiščem poleti 1946. Cerkveni vrh je s tem odprl Pandorino skrinjico političnih, moralnih in pravnih vprašanj, povezanih ne le z morebitno sodno rehabilitacijo nadškofa, temveč tudi drugih petih obsojencev, med njimi zloglasnega esesovca Rösenerja in sadističnega šefa policije Hacina. O čem bo pravzaprav razsojalo vrhovno sodišče, kaj lahko sklene in kdo vse utegne biti oproščen, če sodišče zahtevi ugodi, smo se pogovarjali z dr. Markom Bošnjakom, raziskovalcem na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti in strokovnjakom za kazensko pravo.
Kakšna je razlika med zahtevo za obnovo postopka - to je okrožno sodišče v Ljubljani že pravnomočno zavrnilo - in zahtevo za varstvo zakonitosti?
Gre za dve različni izredni pravni sredstvi. Zahteva za obnovo postopka se praviloma vlaga takrat, ko se pojavijo nova dejstva in dokazi, ki bi sami zase ali v povezavi s prej znanimi dejstvi in dokazi privedli do drugačne razsodbe. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je namenjena ponovni pravni presoji zadeve. Se pravi, da je v ospredju pravo, ne dejstva. Zahtevo tožilec, obsojenec ali nekdo drug zanj vloži bodisi zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je veljal v tistem času, bodisi zaradi absolutno ali relativno bistvene kršitve kazenskega postopka.
Kaj bo odločalo pri presoji VS?
VS bo odločalo v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti; kaj natanko je v njej, katere kršitve so navedene, mi ni znano.
VS bo torej razsojalo na podlagi pravnih norm iz leta 1946. Toda pravo danes marsikaj razlaga drugače...
Zadeva je v tej točki zelo kompleksna. V primeru, da je bila zahteva vložena zaradi kršitve kazenskega zakona, mora sodišče presoditi, ali je bil kršen oziroma napačno uporabljen tedanji kazenski zakon, se pravi tedanje pravo. Toda pri tem ni pomemben samo predpis, temveč tudi njegova interpretacija. Jasno pa je, da se je isti predpis pred 60 leti interpretiral drugače kot danes. Kaj bo tu storilo sodišče? Presodilo bo, ali je bila takratna interpretacija sodišča znotraj še dopustnih mej ali pa je sodišče šlo pri tej interpretaciji preko dopustne meje razlage v kazenskem pravu. Zagotovo bo pri tem izhajalo iz sedanjih pogledov. V primeru kršitev kazenskega postopka pa VS ne bo treba uporabljati tedanjega procesnega prava. Naš zakon o kazenskem postopku namreč določa, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi "bistvene kršitve" določb kazenskega postopka, ki jih določa 371. člen sedanjega in ne takratnega zakona. Tudi v tej točki je zadeva lahko načelno problematična, če z današnjimi merili sodimo stare zadeve. A to seveda ne pomeni, da je tudi kakor koli pravno nejasna.
Procesi, ki so se vodili takoj po vojni, tudi v tedanjih pravno urejenih državah niso bili ravno vzor pravne korektnosti. In vendar jih zato ne postavljajo pod vprašaj. Kako gledate na to kot pravnik?
Apliciranje današnjih meril na čas po drugi svetovni vojni je lahko problematično. Vedeti pa moramo, da v Sloveniji tedaj ni bilo mogoče vlagati izrednih pravnih sredstev zoper takratne krivične sodbe. Zahtevo za varstvo zakonitosti so obsojenci lahko vlagali šele po 1. januarju 1995, ko je začel veljati novi zakon o kazenskem postopku. V tujih primerljivih pravnih redih je bilo hude pravne napake mogoče odpravljati že bistveno prej, zato se tam ne dogaja, da bi kdo šele danes izpodbijal sodbo, sprejeto pred več kot pol stoletja. Rok za vlaganje teh zahtev je običajno tudi dokaj kratek.
Pri nas se je ta rok dvakrat podaljšal.
Najprej je zakonodajalec s 1. januarjem 1995 dovolil, da se začnejo zahteve za varstvo zakonitosti zoper "stare zadeve" vlagati in določil dveletni rok. Pokazalo pa se je, da razmeroma velika množica ljudi za to zakonsko možnost ni izvedela pravočasno: ker so bili stari, bolni, neuki ali pa so živeli v tujini. Ko so se konec 90. let začeli obračati na VS, je to vse te zahteve po vrsti zavrglo, ker je pač pretekel rok. Po številnih prošnjah in posredovanjih se je zakonodajalec odločil ta rok z novelo podaljšati do konca leta 2008, veljati je začela novembra lani.
Kaj bo pomenilo, če bo VS ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti v primeru Rožman? Da je škof oproščen v celoti ali samo delno, da je razveljavljen proces samo proti njemu ali proti vsem šestim obsojencem?
Če bo VS presodilo, da je zahteva utemeljena in ji bo ugodilo, ima na voljo več možnosti. Sodbo lahko popolnoma ali delno razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Lahko pa samo spremeni sodbo in obsojenca tudi oprosti. Odločitev VS je odvisna od tega, kateri razlog za varstvo zakonitosti se uveljavlja in iz katerega razloga VS vložniku ugodi. Denimo, če je bil napačno interpretiran kazenski zakon, bo VS samo poseglo v sodbo in jo spremenilo; v tem primeru lahko izreče tudi oprostilno sodbo. V primeru nekaterih procesnih kršitev - če bi obtožnica očitala obsojencu dve dejanji, obsojen pa bi bil za tri - bi VS prav tako lahko samo spremenilo sodbo in črtalo tretje dejanje. Možno pa je tudi, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču: če, denimo, obdolženec v prvotnem postopku ne bi imel možnosti izvajati določenih dokazov (ker na primer sodišče ni hotelo zaslišati določenih pomembnih prič). Načeloma je tudi mogoče, da VS razveljavi sodbo proti vsem šestim obsojencem. Če je namreč v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je vložena v korist določenega obsojenca, uveljavljen razlog, ki je v korist tudi drugim obsojencem, potem mora VS razširiti preizkus tudi na soobsojence. Da bo ta razlog v korist tudi drugim obsojencem, je možno, nujno pa to ni. Lahko so namreč obsojeni za različna kazniva dejanja; pri enem je sodišče zaslišalo predlagane priče, pri drugem ne itd.
Toda ko VS razveljavi sodbo in jo vrne v ponovno odločanje, pri enem ali pri vseh, velja, da je obsojeni nedolžen?
Da, drži. Pri ponovnem odločanju pa so ti ljudje lahko ponovno obsojeni ali pa dokončno oproščeni. Domneva o nedolžnosti postane s tem neizpodbitna. Možno pa je še tretje: da državni tožilec pri ponovnem odločanju umakne obtožnico zoper enega ali zoper vse obsojence - ker meni, da za obtožbo ni dovolj dokazov. Tudi v tem primeru so obsojenci sodno rehabilitirani.
http://www.dnevnik.si/novice/dnevnik/202263/smrt fašizmu!
Home
Pages: 
