Čao. Imam en problem in sicer...Včasih, ko se tukej kej menimo in se izmenjavajo različna mnenja, komu postavim kakšno vprašanje, na katerega ne dobim odgovora. Včasih vprašam še enkrat pa spet ne dobim odgovora...In se počutim prezrto in nespoštovano (ja, ja, itak my family), nekej takega kot da meni, eni picoli, ni vredno odgovorit. To se mi je zgodil enih parkrat z lilith pa tut s sinjo, v zadnjem času z the one-om in čist nazadnje z vido. Ok, zavedam se, da je lahko vprašanje prezrto,neopaženo sploh...al pa tut, da človek ne zna odgovorit na njega (jst ponavadi to tut povem)...Vem, da imam jst tukej problem s svojimi občutki, ki jih doživljam zraven tega, me pa vseeno zanima in prosim vse dotične in nedotične, če mi povejo,kakšen je razlog, da nekomu ne odgovorite na vprašanje. Mogoče je komu tole čist smešno in banalno, jst se bom pa vseeno osvobodila še enega vzorca iz primarne družine(al pa bom vsaj začela delat na temu).
Lepo se imejte in hvala, ker mi pomagate.

Hvala lilith za odgovor...
Me pa vseen matra, da te vprašam kaj več o teh nepravih motivih (čeprav si rekla, da ne misliš konkretizirat), ker bi se res rada naučila iz tega čimveč in spremenila svoje komuniciranje. Vendar spoštujem tvojo odločitev (in bom pač kako drugače prišla do odgovora...).
Lep dan ti želim.

Lepo si tole povedala, še posebej to, da bi moral biti človek pripravljen vsaj resno razmisliti o sogovornikovih besedah...Vse premalokrat vstopamo v debato s trdnim prepričanjem, ki ga v vsakem primeru ne nameravamo spremeniti in želimo samo 'nasprotnika' prepričati v svoj prav...
Prihajam pa do ugotovitve, da je lilith po vsej verjetnosti mislila s tistim konkretiziranjem točno to, kar si ti rekla, in sicer, da je vprašanje zastavljeno na tak način, da nakaže smer odgovora...tnx ,zelo si mi pomagala...
Lepo se imej!

Mogoče se sama na nek način ignoriraš, tisti svoj avtentični jaz, ker prezaposluješ svoj um z vsem tem rompompomom okol učenja komunikacije, prepoznavanjem vzorcev, spraševanjem drugih po mnenju, medtem ko so vsi odgovori v tebi, pa jih verjetno zarad želje ne slišiš.  

Jaz, npr. sem ti odgovorila, ko si vprašala čemu brisanje postov, in sem se s tem izpostavila, čeprav ni bilo potrebe, s tvoje strani pa potem ni bilo nobenega feedbacka. Za razliko od sinjeoke in Lilith, ki ti pravita, da v vprašanju že začutita v katero smer bi naj šel odgovor, jaz pri tvojih vprašanj velikokrat čutim, da kr neki, da skoz nekaj mora bit, da težje zmoreš sprejet tišino, praznino, da ne znaš oz. nočeš odnehat. Itak zrcalo . Najbrž pa le timing ni pravi oz. ni na prvo žogo, in odgovor ne more biti avtentičen ali pa celo, da je vprašanje na prvo žogo takrat, ko bi v bistvu prej terjalo razmislek, kako ga sploh oblikovat.

Saj to ne pomeni, da se nekatere stvari dejansko nehajo početi. Včasih je potrebno le spremeniti, kako jih počnemo.  

O ja, tudi del mene je tako, tisti otrok, ki mu ni jasno, kako pa ne dobi nečesa, kar želi. Je treba odrast. In uvidet, da je tisto pravo šele ko drugih osvobodimo pričakovanj, ki jih imamo do njih. Navsezadnje, ko nekomu nekaj odklonimo oz. ne skočimo takrat ko on tako želi, v bistvu sebe vzgajamo in odvajamo takšnega početja, da bi iskali odgovore v drugih. Tako imamo možnost ohraniti svojo energijo, in šele po tem se odločimo, kako in kaj. Drugače bi to bila to prisilna daritev in kdo pa hoče met fake love.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da se z načinom daj dam oz. dam daj spuščamo v odvisnost od drugih, ampak eventuelno nas življenje pripravi do tega, da se zbudimo.

Če imaš ti že občutek takšen, da si kao misli nekdo, da pa teb ni vredno odgovorit, vedi, da ti bo okolje to zelo lepo zmanifestiralo. Kaj torej? Razišči, kater del sebe si ti dala na stran kot nevreden in pa zavedaj se, da ti ga nihče drug ne more zapolniti, lahko ti pomaga le vzbuditi sočutje do sebe. Da se pa to predrami, pa ponavadi ni prijeten dogodek. Ljudje po moje v večini tega ne počno zavestno, kot je nekdo rekel: so le orodje za sočutje vesolja. Morda kdaj na višjih nivojih točno veš, kako pomagat, sam najprej morš sam to skoz dat. Do takrat pa ko v prvi vrsti sebi pomagamo, najbolj tudi drugemu, imho. Vsaj resnični smo, to pa counts a lot, če že ne vse. Mogli bi biti hvaležni ljudem, ki so resnični. Takrat je lahko zavrnitev na nek način odrešenje, in poraženec zmagovalec.

Loops, hvala za odgovor!
Hmmm,možno je vse, ne...Mogoče se res preveč zaposlujem z vsem tem...čeprav moram rečt, da ne čutim (več) neke napetosti, stresa zarad tega. V bistvu večinoma v vsem tem blazno uživam. Sem pa malo razmišljala o tem in bo sigurno držalo, da sem včasih premalo samozavestna in premalo zaupam vase, še posebej kar se čustev tiče (po moje zarad tega, ker smo v naši familiji tlačli vse po vrsti, zlo malo smo se pogovarjali-od tukej najbrž tut moja želja razumet sebe in druge in razumet zakone komunikacije).
Kar se tiče tistega glede brisanja postov...v bistvu sem imela bolj v mislih v mojem uvodnem postu to, da mi nekateri ne odgovorijo na vprašanje, ki je konkretno zastavljeno njemu. Ne moti me sploh, če nekdo pač ne odgovori na moj post, ki je samo neko moje razmišljanje in ničesar od nikogar ne zahteva...
Hm...ne razumem čist tega dela, ko govoriš o tem, kako dojemaš moja vprašanja...ne znam oz. nočem odnehat, tišina...A mi znaš še kako drugače tole spisat, please.
Lepo se imej!