Mogoče se sama na nek način ignoriraš, tisti svoj avtentični jaz, ker prezaposluješ svoj um z vsem tem rompompomom okol učenja komunikacije, prepoznavanjem vzorcev, spraševanjem drugih po mnenju, medtem ko so vsi odgovori v tebi, pa jih verjetno zarad želje ne slišiš.
Jaz, npr. sem ti odgovorila, ko si vprašala čemu brisanje postov, in sem se s tem izpostavila, čeprav ni bilo potrebe, s tvoje strani pa potem ni bilo nobenega feedbacka. Za razliko od sinjeoke in Lilith, ki ti pravita, da v vprašanju že začutita v katero smer bi naj šel odgovor, jaz pri tvojih vprašanj velikokrat čutim, da kr neki, da skoz nekaj mora bit, da težje zmoreš sprejet tišino, praznino, da ne znaš oz. nočeš odnehat. Itak zrcalo

. Najbrž pa le timing ni pravi oz. ni na prvo žogo, in odgovor ne more biti avtentičen ali pa celo, da je vprašanje na prvo žogo takrat, ko bi v bistvu prej terjalo razmislek, kako ga sploh oblikovat.
Saj to ne pomeni, da se nekatere stvari dejansko nehajo početi. Včasih je potrebno le spremeniti, kako jih počnemo.
O ja, tudi del mene je tako, tisti otrok, ki mu ni jasno, kako pa ne dobi nečesa, kar želi. Je treba odrast. In uvidet, da je tisto pravo šele ko drugih osvobodimo pričakovanj, ki jih imamo do njih. Navsezadnje, ko nekomu nekaj odklonimo oz. ne skočimo takrat ko on tako želi, v bistvu sebe vzgajamo in odvajamo takšnega početja, da bi iskali odgovore v drugih. Tako imamo možnost ohraniti svojo energijo, in šele po tem se odločimo, kako in kaj. Drugače bi to bila to prisilna daritev in kdo pa hoče met fake love.
Ljudje smo nagnjeni k temu, da se z načinom daj dam oz. dam daj spuščamo v odvisnost od drugih, ampak eventuelno nas življenje pripravi do tega, da se zbudimo.
Če imaš ti že občutek takšen, da si kao misli nekdo, da pa teb ni vredno odgovorit, vedi, da ti bo okolje to zelo lepo zmanifestiralo. Kaj torej? Razišči, kater del sebe si ti dala na stran kot nevreden in pa zavedaj se, da ti ga nihče drug ne more zapolniti, lahko ti pomaga le vzbuditi sočutje do sebe. Da se pa to predrami, pa ponavadi ni prijeten dogodek. Ljudje po moje v večini tega ne počno zavestno, kot je nekdo rekel: so le orodje za sočutje vesolja. Morda kdaj na višjih nivojih točno veš, kako pomagat, sam najprej morš sam to skoz dat. Do takrat pa ko v prvi vrsti sebi pomagamo, najbolj tudi drugemu, imho. Vsaj resnični smo, to pa counts a lot, če že ne vse. Mogli bi biti hvaležni ljudem, ki so resnični. Takrat je lahko zavrnitev na nek način odrešenje, in poraženec zmagovalec.