SUPER FANTAZMAGORIČNA DEFINICIJAtitud wrote on 04.11.2005 at 07:56:16:
Močnik lepo opozarja na dejstvo, da nas neoiliberalistična izkušnja napeljuje na misel, da družbeni odnosi hierarhij, gospostva in podrejnosti ter vsa institucionalna razmerja zadobivajo 'fanatzmagorično' obliko odnosv med osebami in postajajo spet kot v 'predkapitalističnih' formacijah razmeraj osebne odvisnosti, podrejenosti in nadrejenosti, in njihovi družbeni vzroki se maskirajo v fantazije o osebni vrednosti, o osebni 'odličnosti', osebnih 'zaslugah' ali 'napakah in pomanjkljivostih' itn. Če se ta splet razmerij gospostva, podrejenosti in nadrejenosti, izkoriščanja in zatiranja doživlja kot biografija posmeznih oseb, kot intriga, kot osebni uspeh ali neuspeh, kot 'kariera ' in življenjska uspešnost - tedaj se razmerja ohranjajo in repreducirajo prav skoz te predstave in ne glede na to, kateri osebki se vzpenjajo in kateri padajo. Vsvojem pehanju, medsebojnem spodnašanju itn. osebki samo slepo reproducirajo strukturo gospostva. Ta način doživljanja je najzanesljiveši branik, ki varuje strukturo gospostva, da nikoli ne pride pod vprašaj, da jo nihče nikoli niti ne poskuša spodnesti. Kdor si svoje življenje doživlja kot 'kariero', kdor si prizadeva, da bi živel 'zgodbo o uspehu', kdor svoje uspehe in neuspehe psihologizira, , 'jemlje osebno', jih doživlja skozi optiko medosebnih ribarij - ta je že na srani zatiralcev ne glede na to, ali je sam parazit ali izkoriščanec.
Sodeč po skrajno malomarno napisanem tekstu polnem napak in fantazmagorični kompliciranosti je ta “fantazmagoričen” tekst očitna fantazma fantazmagoričnega fantazma tituda.
Prvič, kaj je to neoliberalizem.? Bamby tega ne pozna, verjetno je mišljen liberalizem.
Drugič, pri nas nimamo nikakršne izkušnje z liberalizmom ampak samo s socialistično anarhijo zato je govoriti o naši izkušnji z “neoliberalizmom” (liberalizmom) skrajno nesmiselno.
Tretjič, glede na drugič je “super” definicija torej popolnoma odveč.
Četrtič, titud svoj tekst označuje za super definicijo, kar je že kar fantazmagorična samozagledanost, bolje narcisizem, tipičen za žlahtne slovenske družboslovce.
Kako je to označil titud v svoji “super” definiciji (v rdečem). Takole:
“... v fantazije o osebni vrednosti, o osebni 'odličnosti',”Petič, sklicevanje na Močnika je še dodaten razlog vsega nesmisla definicije. Za Močnika bi bilo bolje, da bi se udeležil vsaj trgatve grozdja bi vsaj kaj pametnega počel..
Kako so komunisti včasih rekli, ko so iskali razrednega sovražnika: "Vsak, ki ima vsaj en bicikl in ima več od nas je grda izkoriščevalska kapitalistična svinja"
Bamby zmerni fantazmagorik