titud wrote on 22.09.2005 at 09:40:34:Govorim o odgovornosti do sebe, ki nujno vključuje tud odovornost do drugih. Lahko da je bil namen posta izpolnjen pri meni in to vem, za druge pa ne morem vedet. Ga bodo brali za mano v drugih kontekstih, jih bo izpolnjeval drgač, ko jih sploh ne bi, če bi ga zbrisov. Ampak tud jest sem če par trenutkov, kaj šele let , drugačn, gledam nazaj na stvari, ki so me nekoč izpolnile, iz drugega vidika, kod ad bi bil samemu seb drugi. Res da so pustile sled v men in sem tud zarad njih drugačn, ampak take kot so ble takrat name zdej učinkujejo drgač, če so ohranjene v času in prostoru take kot so takrat ble, mi dajejo možnost, da jih podoživim še enkrat (kot stare vinilke). Jest verjamem, da kljub spreminjanju nč ne zgine, vse ostane, vse je možno kadarkoli vpoklicat, je magari kot informacija v paralenih svetovih, ampak zakaj bi si te vpoklice oteževal al pa clo onemogočal, ker (še) nimam take zavesti, da bi mi blo brez medija, na katerga je ohranjen/zapisan vse za nazaj, dostopno vsak hip.
Odgovornost do sebe vključuje odgovornost do sebe

. Nič nujno in nič drugih. Težko me boš prepričal, da tukaj pišeš zato, da bi drugi meli kaj od tega, in ne v resnici zaradi sebe. Ne gre se igrati nesebičneža, če prvotno nisi sprejel sebičnosti v sebi in to popolnoma. Zakaj bi moralo biti dostopno? Zarad občutka varnosti? In zakaj gledanje v preteklost in podoživljanje? A si v penziji?
Obstaja veliko ljudi, ki recimo napiše knjigo v nekem življenjskem obdobju, ko tako čutijo, da morajo predati nekaj zelo pomembnega drugim.
Obstajajo pa tud ljudje, ki so sami knjige za čas svojega življenja, voljni, da so brani, ali da jih sploh noben ne prebere.