Hudo dober intervju s Tarasom Kermaunerjem:

http://www.mladina.si/tednik/200523/clanek/slo-intervju--svetlana_vasovic/

Par misli:

nagrade?

Nagrad ne maram; so znak fevdalne družbe-miselnosti: če boš priden, boš nagrajen, če poreden, tepen. Želel sem si finančna sredstva, da bi lahko svoje raziskave objavljal, ne pa nagrad. Nagrada človeka ponižuje. Se mora človek res povsem odpovedati čutu za čast, ponosu zgolj za to, da bi preživel?


velike/male nacije:

Velike nacije so klavske, zato barbarsko bestialne. Male so smešne, zato pomilovanja vredne. Kako naj izbiram med zločincem in tepcem? Ponavadi se človek odloča po svojih čustvih in interesih. Ti pa nimajo zveze z etiko absolutnosti.


prijatelji politiki:

Z njimi sem se razšel prav zato, ker so se oni odločili za politiko. Sodil sem - še sodim, da so se tako odločili, ker v njih ni dovolj vere, iskanja Boga kot smisla. Niso vzdržali v osamljenosti iskalca smisla, ki je neusmiljena; niso zmogli brez podpore občinstva, klakerjev. Tudi to je bilo eno mojih najhujših razočaranj; svoje bivše prijatelje in sodelavce sem više cenil. Poduk iz zgodbe je jasen: treba se je naučiti živeti skoraj praznih rok. To je bilo globoko spoznanje mojega prijatelja Vitomila Zupana, ki je bil nekoč zelo poželjiv gospod. V povojnem zaporu pa je dozorel, berite njegovi drami iz prve polovice petdesetih let, Ladja brez imena in Aleksander praznih rok. Danes sta skoraj, posebno prva, neznani, zamolčani, neuporabni. Zame postane stvar prava šele tedaj, ko se izkaže za aktualno družbo neuporabna.


kultura:

Kultura, kakršno goji današnja Slovenija, je tržna ali pa maska-alibi za nesposobne, za ljudi, ki nimajo moči, da bi pogledali resnici v oči. Resnica pa je, da postmoderna liberalna družba ne potrebuje klasične - tradicionalne - kulture. V tej sta se do nerazpoznavnosti mešala smisel in čar. Po veliki revoluciji v umetnosti - od začetka 20. stoletja - se je čar (očarljivost) razkril kot zapeljevanje, kot hudičevstvo, kot vrhunska reklama, tj. kot sredstvo kapitalističnega trga. Resnica se je premaknila daleč stran, k Drugosti. Kdor jo še išče, je v očeh sveta norec. Kulturniki so mi bili od nekdaj sumljivi, danes se mi gravžajo. Drugorazreden poklic.


junaki?

V postmoderni liberalni družbi niti antijunakov ni več. Kje daleč so juriši desnih in levih jurišnih bataljonov, Rupnikovega in Gubčeve brigade! Oton Župančič in Matej Bor sta jurišala. Juriš je vrednota vojne, tj. prakse družbe-zgodovine. Na tej ravni se bodo juriši kar naprej dogajali, ko bodo postmoderne liberalne družbe propadle. Irak je prihodnost Zahodne Evrope; ZDA so edine, ki to razumejo, od vojn v Koreji in Vietnamu do iraške. Prihodnost človeka je njegova preteklost: sopokol dveh neandertalcev ali pa zveri, ki se borita za samico in ozemlje. Le Drugost-Bog sta onkraj tega. A kje? Drugje, tj. tam, kjer je vse za našo današnjo pamet nedoločljivo.


past?
Glede na srbske razmere smo Slovenci lahko triumfalni; glede na Zahodno Evropo smo drugorazredni; glede na to, kar načrtujem jaz z iskanjem Drugosti, pa smo povsem napačna pot, slepo črevo. Ne izdelujemo niti svobodne avtonomne posamezne osebe, ampak le tržne ščuke, ki se depersonalizirajo, postajajo pohlepna agresivna reč, agresivna navznoter, v implozijo družbe. Današnja slovenska samozavest je napihnjena surova samozavest obrtnikov srednjega razreda, ki izgublja tradicionalno kulturo, vezano na etiko prvega meščanstva; nadomešča jo s pop psevdokulturo postmoderne liberalne družbe. Ta usmeritev je nevarna, predvsem za Slovence same, ker jih bo od znotraj izvotlila, kolikor jih že ni.


nenasilje?
Za zdaj ni nobene možnosti, da bi človek živel v skladu z mojimi zamislimi; še sam se komaj bližam temu, kar imam za prav. Pa sem star človek, ki ga uspehi v družbi, v tekmi za samice in ugledna mesta, ne zanimajo več. Zavedam se, da sem povsem marginalen, brez učinka na okolje; na to sem pristal. Čas, ki mi je še dodeljen, izkoriščam za razmišljanje o alternativah; morda bodo kdaj koga zanimale. Najbrž še dolgo ne …

želje?
Verjemite mi, ne gojim nobenih želja. Lani sem bil precej bolan, veliko sem se ukvarjal s - svojo - smrtjo. Notranje sem se z njo povsem pomiril. Čutim, kot da bivam onkraj življenja in smrti, ta drža mi daje veliko notranjo svobodo. Morda bi si želel še kdaj napiti se, kot sem se včasih s svojimi velikimi, žal že pokojnimi prijatelji, Primožem Kozakom, Dominikom Smoletom, Gregorjem Strnišo, Dušanom Pirjevcem, Vitomilom Zupanom, Rudijem Šeligom. A se ne smem, srce komaj vzdrži, celo če živim kot asket. Spominjam se, kako smo se ga nafajhtali v samostanu Pleterje leta 1963 in 1965, spekli odojka, popili sod cvička … Tudi moj pokojni prijatelj Pučnik je bil z nami pa moj pokojni brat … Naj končam, starca me vleče v spomine. Nedopustno.

rešitev?
Z mojega vidika so današnje družbe popolnoma zaslepljene, bodisi da gre za postmoderne liberalne ali za vojaško plemenske; dva vidika iste strukturne brezizhodnosti. Nastanek človeka je bil priložnost; morda je še priložnost. A povsem drugje, kjer iščejo sodobne družbe izhod. Sam iščem izhod-rešitev na robu. Če bi zmogel na rob vseh robov …


uživajte!

Lepo videt starca, ki se je zbogal  s samim  s sabo in svetom, ne da bi se mu blo potrebno zatajit in zlomit.

t wrote on 16.06.2005 at 20:30:56:


Name  ta umik od sveta k s sebi deluje   enako kot alternative,  ki se  mu rojevajo v tem umiku: nikomur ga ne vsiljuje...morda bo koga kadaj  zanimal... najbrž še dolgo ne...