S fantom sva skupaj skoraj šest mesecev... no, pet, če odštejem zadnjih 14 dni, ko sva "na pavzi"...
Hja, in tu je problem. Pa naj začnem od začetka. Ko sva se spoznala, sva se zaljubila in začela res lepo in resno zvezo. V preteklosti ni bilo nobenemu od naju postlano z rožicami. On je imel za sabo dve dolgoletni zvezi - naj povem, da je z eno in drugo punco tudi živel kakšno leto ali dve... pri obema je bil vzrok razpada zveze, da sta ga prevarali. Ena se je celo kmalu po tistem poročila z 20 let starejšim moškim.
Pri obeh zvezah se je trudil, da bi se obnesli, ampak, pač ni imel sreče. In vedno mi je povedal vso resnico, kako in kaj je bilo... ampak je na svoja doživetja gledal z izredno pozitivnim pogledom - da se je pač nekaj iz tega naučil. Občudovala sem ga zaradi tega, da ni nobeni bivši punci nič zameril in z obema obdržal pozitiven, prijateljski stik. Tudi on sam je izredno pozitivna oseba, izredno pripravljen pomagati, komurkoli... Naredil bi vse. Za nikogar ne zna reči žal besede, ne zna ogovarjati, v vsem vidi pozitiven izid. Vendar, catch je v tem, da sem pa jaz (in verjetno večina ljudi) takšna, da pač navzven pokažem razočaranje, jezo, jok, neodobravanje, prizadetost.... On to nekje v sebi skriva, niti ne zaveda se in potem lahko samo naenkrat udari ven, ko se nakopiči. V najinih prvih mesecih zveze sem se prav nekako bala, da bo enkrat samo udarilo ven vse to, kar ga je prej prizadelo in da se bo naenkrat v njemu nekaj zablokiralo.
In kot da bi se moje napovedi res uresničile....
Od vsega začetka sva imela lepe načrte za prihodnost, zveza je res lepo napredovala, rada sva se imela... Ker sva krajevno dokaj oddaljena, sva sklenila, da se bova skupaj vselila. To sva nameravala narediti nekako po pol leta - torej zdaj! In ravno tu se je zalomilo.
Na začetku je bil zelo navdušen nad tem in ker sva se res videvala samo za konec tedna ob petkih in sobotah, sva komaj čakala, da bodo prišli dnevi, ko bova zavedno skupaj.
Ampak potem se je bližal dan D. In tako sem pred približno mesecem dni opazila, da nekaj ni v redu, da ga nekaj muči... Sicer je to zanikal in bil še vedno nežen in nasplošno krasen z menoj. Dejansko je on zelo realna in razmišljujoča oseba, ki stoji trdno na tleh, pa niti rosno mlad več ni (31 let).
No, potem pa sem pred dvema tednoma le sprožila "usodni" pogovor in priznal mi je, da enostavno rabi nek čas. Odločila sva se za pavzo, v kateri se ne bova videvala. Enostavno je rekel, da ne ve, kaj se je to zgodilo v njegovi glavi in da sam sebe ne razume, sam nase je jezen, da je nekje "izgubil zdravo pamet" in da ga mučijo neki dvomi v lastna čustva do mene. Enostavno naenkrat ni več vedel, ali me ima rad in koliko me ima rad. Vedel je, da si v tem trenutku želi bit z mano, a ni bil prepričan v dolgoročnost tega občutka. In zdaj, po 14-ih dneh še vedno tako pravi. Razmišlja v vse smeri, muči se, trpi...
V igri ni kakšna druga punca ali karkoli drugega... o vsem tem sva se lepo iskreno pogovorila. Enostavno ne ve, kaj čuti. A pogreša me, želi si me ob sebi, a pravi, da v tem trenutku to ne bi bilo pametno, da ne bi oba naredila kaj iracionalnega. Ve, da bi si padla v objem... a njega bi to še zmeraj mučilo.
Zaveda se mojih kvalitet, zaveda se da "pašem" k njemu, da bi bila prihodnost z mano res lahko lepa in stabilna... Zaveda se, da sem zanesljiva, da ga ne bi prizadela in pustila na cedilu...
A kljub temu je v njemu neka blokada.... in ne ve, zakaj...
Jaz nekako mislim, da je vzrok mogoče v preteklosti, v njegovih preteklih izkušnjah z dekleti... ko je živel najprej z eno in se je potem moral odseliti in iskati novo stanovanje... pa potem z drugo, pa se je spet moral odseliti.... A itak živi oddaljen od svojega domačega kraja, zdaj živi v najemniškem stanovanju...
Čeprav je tako pozitiven in nerad govori o kakršnih koli negativnih izkušnjah, mi je včasih znal reči, da se boji tvegati v življenju, ker je že dosti tvegal. Boji se, da bo spet naredil napake. Ker jih je že toliko....
Občutek ima, da ni veliko dosegel, čeprav ima dobro službo... Nima pa še nič svojega... In ravno to je bil najin namen in tudi jaz sem naju spodbujala k temu. Imela sva res lepe načrte o skupnem stanovanju. In res si je želel to z mano. Celo doma in prijateljem je že povedal za najin načrt. Končno je dobil perspektivo, razlog, smisel za življenje..... Potem pa naenkrat, blokada.
Ne vem, mogoče se je ustrašil, zaradi preteklosti... pa tega niti sam ne ve oz. si noče priznati. Mogoče ga je ta strah toliko zablokiral, da se zdaj to odraža tudi na njegovih čustvih - da naenkrat ne ve več, kaj čuti do mene. Ne ve več, če me ima rad.
A še vedno mi je pripravljen pomagati, še vedno bi bil tu zame tudi ob treh ponoči, če treba.... Ampak ga raje puščam pri miru, da razčisti s svojimi mislimi. Občasno se slišiva, napiševa mail... Še vedno ne ve.
Vem, da bova to kmalu rešila, a bojim se, da si ne bo znal pomagati in da se bo najina zveza končala. Jaz sem ga izredno spodbujala in spominjala na to, kar imava in da naj ne zapravi tega. Vsega tega se zaveda.... a kljub temu se bojim, da se ne bo odločil pravilno in da bo zdaj res naredil veliko napako. Zelo ga imam rada in ne bi rada, da se zgodi to.
Jaz mu ne morem pomagati, a vedela bi rada vsaj, ali  obstaja možnost, da bo pravilno razmislil in se odločil ZA naju....
Težko mi je brez njega, pogrešam ga... nekako sem ves čas čutila, da je on TA. Ne vem, kako naj ravnam, kako naj razmišljam.... pojma nimam. Zdi se mi, kot da sem nekje vmes v nekih "vicah" med nebesi in peklom. Ne vem, na kaj naj se v svojih mislih pripravljam - na konec, ali na najin nov začetek oz. nadaljevanje. Ne vem.

iskrica   , najprej te lepo pozdravljam

lahko rečem, da sem pozorno prebrala, kaj si napisala in da sem dobila občutek za tvojo trenutno stisko

svetujem ti lahko naslednje:

Če veš, da je to človek zate, če ga ljubiš, potem, veš, da je kriza prehodnega značaja in da se bo vse dobro izteklo.

Resnična ljubezen je nesebična in ne pozna strahu. Njena sreča je sreča dajanja.

Človek je v svojih čustvih sebičen, zatiralski ali pa prestrašen, zato izgubi predmet svoje ljubezni. Ljubosumje, posesivnost in kar je še podobnega so  najhujši sovražniki ljubezni, saj domišljija podivja, ko vidi, da je ljubljeni nakljonjen tudi drugim ljudem, stvarem, ali nima podobnih načrtov. ... Če ti strahovi niso pravočasno premagani, se gotovo uresničijo.

Predvsem pa, iskrica, verjemi, v božanski, popolni načrt, ki se manifestira zate.

V tem trenutnem stanju, kot si (no, morda pa ne več   ) ti ostane le to, da prepustiš breme božjemu delu v tebi in verjameš, da se bo uresničilo tisto najbolj popolno zate.

Jaz ti želim popolno uresničenje ljubezni zate, v dajanju in prejemanju.  

Lepo se imej.


(mimogrede, tvoj fant ni "v letih", kaj ti pa je ?    pravzaprav je v najboljših letih, ko je začel uživati svobodo in življenje s polnimi pljuči)

Iskrica samo sibi stran dalec stran kjer nekdo te caka, ki nikoli ne bo rekel rabim cas ampak te prvo sekundo vzel in nikoli izpustil ne glede na katerkoli.

Ko ljubis in si ljubljen kjer ljubezen je v obeh smereh tako mocna da se dopolnjuje tako carobna da je slepa in tako energicna da boli obstaja vedno harmonija in ta ne dopusca pavze ta noce samote se manj pa razmislanja o casu brez tistega.

In vsi smo dokaj cudna bitja kjer custva in razum delujeta po svoje, kjer logike ni in zadnjic sem prebral nekaj kar mi je dalo misliti, glasilo se je pa priblizno takole:

Nekomu ki ne vrjame in ne veruje ne pomaga nobena razlaga nobeno prepricevanje

lep vecer se naprej vsem skupaj

p.s. dokler sam  ne spoznas da lahko varujes cuvas scitis ljubis in si ljubljen skrbis in dopolnjujes tisto kar imas le takrat ko si z nekom zares skupaj je vse skupaj mlatenje prazne slame. In kar je najbolj grozno pri vsem skupaj da tisti trenutki teh pa ni veliko se ne vrnejo nikoli vec v vsej svoji velicini in so za vedno izgubljeni v povprecju v senci izgubljene svetlobe. Vsak naslednji je samo se odsev do koncnega izginotja

Res neprijetna zadeva, sem imela podobno izkušnjo, ampak so bili skupni razlogi, problemi v odnosu, ki jih je bilo treba predelati.

Iskrica, kako si uredila zadevo?