Živim v mestu, pred katerim na mostu piše: Dihanje na lastno odgovornost
A kdo mogoče šverca z poceni kisikovimi bombami
NUJNO RABIM
Preberite si :
Skrivna sežigalnica
Danes torej razmišljamo, kje bi sežigali odpadke. Težava je v tem, da gre, zaradi negativnih vplivov na okolje, za drugo najbolj osovraženo tehnologijo na svetu - takoj za jedrsko tehnologijo. Pri takšnih dilemah se odgovorni radi spomnijo na sicer pozabljene lokacije, na območja, ki so ekološko že prizadeta, kjer sta doma socialna beda in apatija in je zato pričakovati najmanj odpora krajevnega prebivalstva. Tako se je okoljski minister Janez Kopač s svojim kabinetom spomnil Zasavja: v Cementarni Trbovlje, ki se sedaj, ko jo je prevzel francoski lastnik, imenuje
Lafarge cement, naj bi 10 do15 odstotkov klasičnega kuriva nadomestili z nevarnimi odpadki, kot so odpadna olja (ladijska, hidravlična ...), različne plastične mase, živalske masti in kostna moka; v Termoelektrarni Trbovlje pa se pripravljajo za sežiganje komunalnih odpadkov.
Zasavje, njegov osrednji del, torej občine Zagorje, Trbovlje in Hrastnik, je danes najbolj onesnažen del Slovenije. Žveplovih in dušikovih oksidov ter težkih kovin v zraku, poleg tega pa še težkih kovin v tleh in vodah je znanost dokazala toliko, da je položaj več kot skrb zbujajoč - s] tem, da najhujših strupov, na primer dioksinov in furanov, še niti meriti nismo začeli. Tako so zasavski gozdovi trikrat bolj prizadeti od povprečnega slovenskega gozda,
ledvice uplenjenih divjih živali pa so tako polne živega srebra in kadmija, da so neprimerne za uživanje. In, logično, ljudje v Zasavju
nadpovprečno obolevajo za boleznimi dihal, prebavil, mokril, spolovil in obtočil, pogostejši so komplicirane nosečnosti, splavi, duševne motnje, bolezni žlez in tumorji, vse tri občine pa seveda izstopajo tudi po pogostosti različnih rakavih obolenj.
Sedaj pa temu okolju in tem ljudem ponujajo, in na skrivaj to že izpeljujejo, tehnologijo sežiganja odpadkov. Namesto da bi z novimi, neoporečnimi razvojnimi programi poskušali preprečiti agonijo regije, ji končno dali možnost revitalizacije in tako ustavili tradicionalni beg možganov iz nje, kar bi si po desetletjih tragičnega žrtvovanja zagotovo zaslužila, bodo Zasavje in življenje v njem še bolj poteptali. Kje je tukaj okoljska pravičnost, ta nova paradigma reševanja socialnih in okoljskih vprašanj v razvitih državah? Povezava med socialnimi in okoljskimi vprašanji v nekem prostoru je namreč zelo močna (okoljsko degradirana območja so tudi socialno šibka), zato se ta vprašanja lahko rešujejo le povezana in sočasno, nikakor pa ne izolirano. Tega naši politiki, žal, še niso dojeli - problemi pa se kopičijo in bodo le še vedno težje rešljivi.
Drugače kot v Termoelektrarni Trbovlje, kjer se o sežiganju komunalnih odpadkov še ne govori na glas, je v podjetju Lafarge cement domala vse pripravljeno za sežig nevarnih odpadkov. Zato si podrobneje oglejmo primer cementarne. Podjetje Lafarge cement je že oktobra 2001 na MOPE poslalo vlogo za dovoljenje za sežig odpadnih olj, plastike, avtomobilskih gum in živalskih masti, dva meseca kasneje pa še vlogo za dovoljenje za sežig kostne moke. Zgodilo se ni nič.
Kako na skrivaj je bilo vse skupaj izpeljano, dokazuje podatek, da so Zasavci za nameravani sežig izvedeli šele iz medijev. Nobene poprejšnje javne razprave ni bilo. Prva se je odzvala Občina Zagorje. Sežig nevarnih odpadkov v cementarni je uvrstila na dnevni red seje občinskega sveta, na katero je povabila tudi predstavnike cementarne in inštituta ERICO iz Velenja. ERICO je dolga leta izvajal raziskave onesnaženosti okolja v Zasavju, sedaj pa začuda podpira namere cementarne. Največje ogorčenje je nad interesi, predvsem pa nad prikritim delovanjem cementarne na seji pokazal župan zagorske občine Matjaž Švagan, sicer član LDS in poslanec v državnem zboru, saj mu je vodstvo še septembra lani zagotovilo, da v cementarni ne nameravajo sežigati nevarnih odpadkov. V resnici je takrat njihova vloga že dve leti ležala na MOPE, še isti mesec pa so dobili odločbo, ki dovoljuje sežig. Švagan je zatrdil, pri tem pa ima vso podporo občinskega sveta, da se je proti sežigu pripravljen boriti do konca, kar je vsaj kočljivo, saj se bo moral boriti tudi proti višje stoječim v svoji stranki.
Direktor cementarne
Franci Blaznek se je na seji branil, da z novo tehnologijo emisije strupov v okolje ne bodo nič večje, nasprotno, zmanjšale naj bi se, in tej demagogiji je pritrdil tudi direktor inštituta ERICO Franc Avberšek. Ta oziroma inštitut ERICO si je pred tem že privoščil svojevrstno sramoto. Občina je na sejo povabila tudi dr. Cvetko Ribarič Lasnik, nosilko projekta ugotavljanja onesnaženosti okolja v Zasavju, ki bi lahko edina kaj povedala o tem, vendar se je opravičila, ker jo menda veže nekakšna pogodba s cementarno. No, njen šef Avberšek pa je na seji kratko malo pojasnil, da to ni res in da je gospa v resnici prezasedena. Vsaj sprenevedali bi se lahko bolj usklajeno.
Kakorkoli, občinski svet je soglasno sprejel sklep, da nasprotuje sežigu nevarnih odpadkov v cementarni in da predlaga MOPE, naj odločbo razveljavi, saj bi morala biti stranka v postopku pridobivanja dovoljenja tudi Občina Zagorje, pa ni bila (cementarna stoji v občini Trbovlje, njen negativni vpliv pa je kljub temu dokazano največji na zagorski strani).
Glede zmanjšanja emisij, ki sta ga omenila Blaznek in Avberšek, pa tole. Ob delni zamenjavi kuriva z nevarnimi odpadki se emisije v celoti zagotovo (izkušnje od drugod) ne bi zmanjšale. Res pa obstaja možnost, da bi se zmanjšale emisije žveplovega dioksida, katerega koncentracije pogosto presegajo mejne vrednosti, včasih celo za več kot 400 odstotkov. Zaradi tako enormnih prekoračitev na eni in dokaj enostavne tehnološke rešljivosti problema na drugi strani je zmanjšanje takšnih emisij lahko delo. In pri tem ni treba sežigati nevarnih odpadkov, le filtre je treba namestiti.
Veliko resnejši problem so dioksini, furani in težke kovine. Dioksini in furani na primer sodijo med najhujše znane strupe, ki že v izjemno majhnih količinah delujejo mutageno in kancerogeno, mi pa jih še niti meriti nismo začeli, čeprav so ravno cementarne eden glavnih prenašalcev teh spojin v okolje. Ker so pri predvidevanjih posledic sežiga nevarnih odpadkov v cementarni možne najrazličnejše špekulacije, je najbolje, če pogledamo, kakšne so izkušnje tam, kjer so to pot že prehodili. Te problematike se je podrobno lotil dr. Vyvyan Howard z Univerze v Liverpoolu, član Kraljeve akademije patologov in izvedenska priča za raziskave vplivov različnih sežigalnic odpadkov na zdravje ljudi, predvsem dojenčkov. Njegovo mnenje, ki smo ga vzeli v roke, temelji na izkušnjah iz Evrope in Amerike. Howard ugotavlja, da cementarne, ki za kurivo uporabljajo tudi industrijske odpadke, spuščajo v okolje 75-krat več dioksinov kot cementarne, ki delujejo le na klasično kurivo. Prašni delci v cementarnah, kjer sežigajo tudi odpadke, vsebujejo okrog stokrat večje koncentracije dioksinov kot prašni delci v klasičnih cementarnah, poleg tega v prvih nastaja več prašnih delcev kot v drugih. Če odpadki vsebujejo težke kovine (pri nas je tako), v cementarnah, ki sežigajo te odpadke, narastejo emisije težkih kovin. To povedo izkušnje, edine zares prave informacije.
Sežig odpadkov danes ne sodi le med najbolj škodljive, ampak tudi med najbolj donosne posle na svetu. Francozi si že manejo roke - in verjetno kakšen slovenski menedžer in politik tudi
Home
Pages: 1
