Loops, vseobsegajoče sprejemanje je en velik crap.

Zdaj pa čisto zares.
Pozorna sem postala na tvoj stavek, da se počutiš »dvolično, če bi še vnaprej komunicirala z antipatičnim človekom«. Že v naslednjem koraku pa prepoznavaš občutek nesvobode, ki ti ga ta tvoja notranja norma daje. Ker točno to in samo to ta zapreka dejansko je. Notranja norma, pravila lepega vedenja, ki si si jih pri sebi zgradila. In ki te seveda omejujejo in preprečujejo tvojo spontanost, pristnost.
Iz tega skušaš pobegniti z zanikanjem antipatije, kar pa spet ni pravi odgovor – spet tlačiš sebe.
Povej mi, zakaj je zate tako zelo nezdružljivo komunikacija…antipatičen človek….torej komunicirati z antipatičnim človekom? Ali pa še bolje – razmisli pri sebi, ali se česa bojiš.
»skušaj vsemu reči da«….to ne pomeni sprejemanje nekih vsebin za svoje…po moje gre bolj za zavedanje, da te vsebine obstajajo – torej bi bilo sprejemanje v tem kontekstu nasprotje zanikanja. Tako pa je že bolj »sprejemljivo«, mar ne?
Potem nekje v tvojem pisanju začutim, kot da te bolijo zavrnitve, če si jih deležna. Ali bi bilo možno, da od tod tvoja »težnja«, da je treba vse sprejemati?
Včasih smo tako zelo ujeti v neke vzorce vedenja, da enostavno ne moremo delovati pristno brez spremljajoče navlake (občutki krivde, sramu, ….). Tudi intelektualizacija oz. verbalno žongliranje s temi pojmi po moje ni rešitev.
Be yourself. Ampak prej bo treba še odkriti, kdo sploh si. Good luck.