Brez posebnega dokazovanja je jasno, da dodelitev državne pomoči podjetjem ne zagotavlja, da se bodo izkopala iz težav. Nekatera med njimi so tudi po večkratnem prejemu državnih pomoči končala v stečaju (omenimo samo mariborsko Svilo), kar vsiljuje vsaj dve vprašanji: Kaj je narobe s postavljenimi merili za dodeljevanje teh pomoči in kaj je narobe s tistimi, ki pozabijo nadzirati njihovo porabo? Kaže, da se z najpomembnejšim, torej z učinkovitostjo dodeljene državne pomoči, ne ukvarja prav nihče.

Več primerov iz preteklosti kaže, da se državne pomoči ne podeljujejo čez noč, čeprav se že pred objavo razpisov ve, da bo med drugimi dobilo pomoč tudi natančno določeno podjetje, ne glede na merila (eden zadnjih takih primerov je bila murskosoboška Mura, saj si prejšnja oblast ni mogla privoščiti nekaj tisoč brezposelnih v Pomurju; pri tem se ne spuščamo v ocene, ali je bila ta pomoč upravičena ali ne). Pa tudi za taka podjetja od razpisa za dodelitev pomoči do dejanskega izplačila mine vsaj nekaj mesecev.

Iz tega bi lahko celo sklepali, da se država v tem času ukvarja predvsem s tem, koliko bo pet tolarjev dane pomoči prineslo koristi. Napačno sklepanje, saj konkretni primeri kažejo, da se državni uradniki pred dodelitvijo bolj ukvarjajo s tem, kje postaviti kakšno vejico v pogodbi (vem, pravniki bodo zdaj planili, češ kako so vejice v teh dokumentih pomembne) ali s čim bo podjetje zavarovalo dano posojilo.

Prav je, da se ukvarjajo z zadnjim, vendar potem pričakujemo, da se bo država zavarovala vsaj tako dobro kot, recimo, banke, ki na podlagi državnih poroštev dajejo posojila podjetjem v težavah. Poglejmo primer Steklarne Rogaška: država je svoja posojila zavarovala z opremo in (danes bore malo vrednimi) delnicami družbe, banke pa tako, da imajo pravico takoj zahtevati poplačilo celotnega poroštva, če dolžnik mesec dni zamudi s plačilom svojih obveznosti. Država bo v tem primeru iztržila zelo malo, nekatere banke pa so se že poplačale.

Kdo bo odgovoren za ta in podobne primere? Najprej bi morala biti Ropova vlada, predvsem tedanja gospodarska ministrica Tea Petrin in finančni minister Dušan Mramor, ker so Rogaški sploh odobrili pomoč (24. decembra 2003). Zadnja dva sta podpis takšne pogodbe dovolila, ne da bi poskrbela za nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti dolžnika. Najmanj, kar bi v tem primeru pričakovali, je to, da bi ob podpisu poroštva država zahtevala od uprave Rogaške, da zastavi celotno svoje premoženje, ki bi ga unovčila, če bi družba mesec dni zamujala s poplačilom obveznosti do banke iz naslova poroštva. Mogoče bi se potem ta ista uprava malo bolj potrudila in ne bi leto dni po prejemu približno 2,2 milijarde tolarjev različnih državnih pomoči končala v prisilni poravnavi.

V kakšnem drugem primeru, recimo mariborskega Pika, ki je dobil državno posojilo že pred leti, danes pa je v stečaju, bi lahko pristojni ministri poučili vsaj nadzornike te družbe, kaj sta njihova vloga in dolžnost. Da nekaterim to ni jasno, sem se sama prepričala v pogovoru z zadnjim predsednikom NS Pika ¸Jožetom Šlandrom (takrat je bil še zaposlen na DSU, danes je direktor Palominega mešanega podjetja). Šlander sploh ni vedel, kaj počne takratni direktor Pika Bojan Pogorevec s premoženjem družbe, ni ustavil izplačila svetovalnemu podjetju Iteo-Invivo, ki svoje naloge ni izpolnilo, povrhu se je silno začudil, ko sem mu omenila, da upniki in sindikati razmišljajo, da bi ga tožili - tip namreč sploh ni vedel, da je predsednika NS mogoče odškodninsko tožiti.

Za razmetavanje z denarjem v obliki državnih pomoči seveda ni mogoče zdaj kriviti sedanje vlade. Tudi pozneje jo bomo težko, saj jo je pred nespametnim razmetavanjem obvarovala že EU z raznimi omejitvami pri dajanju teh pomoči. Sedanji vladi pa grozi, da bo zaradi radodarnosti prejšnje morala kmalu plačati približno pet milijard bankam zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani prejemnikov pomoči. Zagotovo pa sedanji vladi nihče ne bi zameril, če bi z učinkovitim nadzorom nad prejemniki pomoči poskušala doseči, da se unovči čim manj danih poroštev - tudi če bi zaradi tega morala odškodninsko preganjati kakšnega svojega predstavnika v NS ali državnega uradnika, ki poročila teh podjetij le pospravi v predal.

še en dokaz da je vseENO 8)