Fašizem je izraz za ideologijo, gibanja, stranke in tudi izraz za države, v katerih se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje. Vsebuje skrajni nacionalizem in imperializem ter agresivnost zoper vsako delavsko gibanje. Neracionalnost fašizma se kaže v tem, ko se obrača na človeški nagon in ne na njegov razum, zagovarja negovanje vsakovrstnega nasilja - akcija, fašizem je namreč poudarjal vse tisto, kar vpliva na človekove čute (parade, mimohodi).

Ni splošno sprejete definicije fašizma, delno tudi zaradi tega, ker je bil izraz pogosteje rabljen s strani sovražnikov kot podpornikov. Z njim so označevali desničarske skupine, ki pa so se pogosto razlikovale med sabo. Nekateri so verjeli da beseda fašizem izvira iz italijanske besede "fasces", ki pomeni snop korenin, pripet na sekiro in je v antičnem Rimu simboliziral oblast. Drugi trdijo, da izhaja iz besede "fascio" (skupina, klub). Tako je "skupina" delavcev v rudnikih žvepla na Siciliji leta 1890 organizirala proteste, prav tako se je leta 1915 formirala "skupina", ki je podpirala vstop Italije v vojno in po vojni so se pojavile skupine, vključno z Mussolinijevo stranko "Fasci di Combattimento", da so se postavile po robu komunizmu. Ne glede katerega od terminov vzamemo, Mussolinijev fašizem ni imel jasnega sporočila. Mussolini je trdil, da ni ideologija, pač pa anti-ideologija, sinteza vsake ideje in njeno nasprotje; je aristokratski in demokratičen, konzervativen in napreden, reakcionaren in revolucionaren. "Naša doktrina je akcija", je rekel Mussolini. Ob drugi priložnosti je vztrajal, da je bistvo fašizma "ostrokracija" - ne vladavina dvomljivih demokratov, temveč vladavina takšnih kot je on sam, ki z ostrino prelivajo kri za svojo domovino.

Kot najvažnejše značilnosti ideologije fašističnega gibanja lahko štejemo nacionalizem, organicistično koncepcijo totalitarne družbe, nadzor proizvodnje s strani države, sodelovanje dela in kapitala, politična avtoriteta, državna partija, elita in vodja kot sredstvo izražanja in organiziranja naroda ali nacije, doktrinarno opravičevanje političnega nasilja, orientacija na akcijo, nasprotovanje pluralističnemu konceptu političnega sistema...
V italijanskem fašizmu zasledimo tudi ideje ekspanzionizma, agresije in imperialistične težnje do drugih narodov.

Mussolini in njegovi pristaši so decembra leta 1914 ustanovili Fascio d´Azione Rivoluzionaria s ciljem propagirati vstop Italije v vojno, ker je smatral da je to v njenem nacionalnem interesu. Po vojni je Mussolini nenehno napadal vlado, da ne zna vladati in je zato maja leta 1918 zahteval: "Mi, preživeli, ki smo se vrnili, zahtevamo pravico da vladamo v Italiji".

23. marca 1919 so v Milanu ustanovili Fasci Italiani di Combattimento in od tedaj so se imenovali enostavno fašisti. Na ustanovnem sestanku, ki se šteje za začetek fašističnega gibanja, se je razpravljalo tudi o programu. Sestanek je potekal v Zvezi industrije in trgovine, spremljalo je stotine ljudi in Mussolini je imel že večkrat besedo ter dajal izjave, ki so se kasneje tretirale kot programski dokumenti. Najprej je seveda pozdravil bivše soborce, invalide, nekdanje vojne ujetnike. Dejal je, da je odprto vprašanje zamenjave v vrhu oblasti in če režim pade, morajo biti fašisti tisti, ki bodo prevzeli oblast. Zaradi tega so ustanovljeni fašisti, kot organi propagande in stvaritve, ki so pripravljeni iti na ulice z zahtevo: "Mi, in samo mi, imamo pravico naslediti oblast, ker smo bili edini, ki smo deželo peljali v vojno in ji izbojevali zmago".


Prvi fašistični program so sprejeli poleti leta 1919. Pred tem se je pojavila propagandna, organizirana in teroristična dejavnost italijanskih nacionalistov, Benita Mussolinija ter njegovih pristašev. Leta 1910 je formirana Italijanska nacionalistična partija in v njenem programu je v prvi plan nemudoma stopilo krepitev vojske in orientacija na kolonialna osvajanja. Smatrali so, da trenutni "buržuazni" način vodenja Italije ne vodi v uspeh, ker je to pot individualizma, pacifizma... Tega si siromašna Italija, ki ni imela nobenih surovin, rudnih bogastev niti kolonij enostavno ni mogla privoščiti.

Mussolini je leta 1922 postal premier in si v nekaj letih ustvaril diktatorsko oblast. Kmalu je začel govoriti o "Fašistični deželi" in celo o "eri fašizma" (v kateri naj bi bilo leta 1922 leto Ena). Podpiral je opozicijske stranke v drugih deželah - vključno z Nacisti v Nemčiji, Heimwehr v Avstriji, in še v Britaniji ter Španiji - in sebe videl kot vodjo mednarodnega gibanja. Na eni strani temu trudu prepisujejo velik uspeh, na drugi strani pa je splošno sprejeto mnenje, da je posebno italijanski fašizem treba ločevati od drugih oblik fašizma. Ena od glavnih komponent fašizma kot evropsko razširjenega ali splošnega - ali generičnega - gibanja je ekstremni nacionalizem, in je zato posebno vezan na specifične razlike med privzetimi oblikami v različnih državah.

V tridesetih se še vedno goji ideal korporativistične države , ki v pravem pomenu to nikoli ni bila. Slogo Italijanov v tej dobi podaja oznaka ljudstva z žarečo kroglo, ki je lahko vržena kamorkoli in komurkoli. Nacionalni, imperialistični mit služi pomiritvi razredne borbe, Italijani so predvsem pripadniki svoje nacije in šele potem delavci oziroma kapitalisti. Fašizem je predstavljen kot rešitelj, ki rešuje trojno vprašanje odnosov med državo in posameznikom, med državo in skupino in med skupinami in organiziranimi skupinami. Fašizem ima univerzalno vrednost in s tem, ko ga ljudstvo sprejme, preide iz ene civilizacije v drugo. Italija hoče tretjič postati voditeljica človeške civilizacije.

več:
http://www.fdv.uni-lj.si/predmeti/Sodobna_drzava/2003/FA%C5%A0IZEM%20V%20ITALIJI...




Lepa slikca, kjer se vidi, od koga se je Dolfi učil pozdravljati!



smrt fašizmu!

svoboda narodu!!