titud
5 p
   
Offline

Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender:
|
V mojem filozofskem iskanju se že ves čas, odkar sem v mladih letih odkril sebe kot cogito ergo sum, neločljivo prepletata dve poti, ki bi ju lahko imenoval »pot logike« in »pot mistike«; v Matricah logosa je v ospredju prva, v Gnostičnih esejih druga – čeprav so, kot ugotavljaš, že v Matricah prisotni nastavki gnostičnega dojemanja odnosa med dušo (ali, recimo, »subjektivno« eksistenco) in duhom, »transsubjektivno entiteto«, ki jo na poti logike označuje beseda logos. Najvidnejši stavki v Matricah skušajo »pokazati« (v pomenu, kakor je to besedo uporabljal Ludwig Wittgenstein v svojem znamenitem Traktatu) »tisto mistično«: namreč tisto presežno »točko«, ali, bolje rečeno, presežni topos, kjer se ratio pre-lomi, pre-seže: transcendenco. Na poti logike transcendenco srečamo v paradoksih, ireduktibilnih protislovjih, ki izvirajo iz logosa samega in hkrati kažejo njegovo mejo. Zato so v Matricah prav paradoksi v žarišču filozofskega premisleka. Tam sem, med drugim, zapisal: »Paradoksi imajo v logiki/filozofiji posebno mejno vlogo, so 'točke transcendence'... so 'vrata brez vrat'«, kot jih imenujejo zenovski modreci. Zavest sama, vpeta v transubjektivni logos, je paradoks, in prav zato je ni mogoče reducirati na računalniški program, kar argumentiram v devetem poglavju Matric: »V procesu gibanja misli sem jaz (kot čisti transcendentalni cogito) ireduktibilen, čeprav me v dimenziji gibanja – med bivajočim – nikjer ni. Sem edino iz razlike. Središče kroga brez središča. Točka, ki v gibanju miruje. Duh, ki se ne more uzreti v zrcalu...« Ta položaj jaza – natančneje, sebstva – v Matricah 'ponazarjam' z Escherjevo Galerijo grafik. Pri iskanju sebstva (ali »samstva«, kot pravijo nekateri) ne gre za obnavljanje in preoblikovanje »novoveške subjektivitete subjekta«, temveč prav za iskanje tistega absolutnega pre-loma, ki presega novoveški subjekt. Gre za iskanje philosophiae perennis. Iskanje takšne presežne, »večne« filozofije se dopolnjuje v gnozi, na »poti mistike«.Citat iz inervjuja s fiolozofom markom uršičem http://www2.arnes.si/~mursic3/inter_95_Niko.htmNajvečja težava pri študiju logičnih paradoksov pa je v tem, da se ti vse bolj zdi, kakor da se nenehno vrtiš v krogu, kakor da iščeš pot po nekem krožnem labirintu brez izhoda. Ta labirint je pravzaprav logika sama – izhoda ni v njej, temveč »onstran« nje; vendar ga, paradoksno, brez logike spet ni mogoče najti.
Očitno se bo treba na paradokse privaditi: sprejeti bo treba misel, da razrešimo vozel s tem, da ga ne razrešimo. Prav s sprejetjem te misli smo ga raz-rešili.Citata iz intervjuja z marko uršičem http://www2.arnes.si/~mursic3/inter_94_Kosir.htm
|