Dogma

Čas je, da spregovorimo o duhu.

Nekateri bi želeli kraljestvu duha vsiliti zakone in pravila, ki vladajo v kraljestvu politike. Kakšna napaka! Odločno je treba zavrniti vsak duhovni pluralizem in večduharski sistem, ki nista nič drugega kot prozoren izgovor za mlačnost duha, ki se boji svoje lastne svobode in avtonomije. Reči je treba: bolje mračni duh kot mlačni duh, bolje norost kakor modrost, ki duha priznava vsem in misli, da si je s tem kupila pravico, da ga vsi priznajo njej. Kajti, kot je dejal Filozof, duh je kost: in tistim, ki ga vnemar obračajo po ustih, se bo slej ko prej zataknil v grlu. Duh, ki se boji svoje lastne svobode, je omrtvičeni duh, in ker je omrtvičenega duha vse več in več, nam to nalaga, da odkrito in brez leporečja rečemo nekaj besed o naravi duha.

Najvišji izraz svobode in avtonomije duha je dogma. Dogma je izraz tega, da se duh avtorizira zgolj sam in da je zmožen samemu sebi krojiti postavo. Zategadelj je tudi edini možni odgovor duha na diktat politike dogma. Slišati je glasove, ki pravijo, da je prišel čas, da premotrimo "okostenele dogme" in jih priličimo sodobnemu človeku. Kakšna slepota in uboštvo duha vejeta iz teh besed! Dogmo naj bi priličili času, ko pa je vendar vsakemu s kančkom duha obdarjenemu bitju jasno, da se mora čas priličiti dogmi. Dogma, ki je zrcalo in izraz svojega časa, ni nič drugega kot orodje, ki se ga poslužujejo vsakokratni trenutni oblastniki, da bi zasužnjili duha ljudstva. Duh je svoboden le dotlej, dokler vztraja na svojih dogmah ne oziravši se na muhe časa. Če tega ne stori, se duh izneveri svoji lastni postavi in s tem samemu sebi. Duh, ki se je izneveril samemu sebi, pa je kot ptič brez kril, obsojen na večno pritlehno stopicanje, brez upanja, da se bo še kdaj popel v višave. Toda tako kot žejni v puščavi nenehoma blede in brblja o vodi, o kateri drugi, ki jo redno uživajo, ne izgubljajo besed, tako tudi o duhu najpogosteje slišimo govoriti prav te pritlehne ptiče brez kril, ki lahko višave duha gledajo le od daleč. Beseda duh se v njihovih kljunih spreminja v kamenje, ki ga nato mečejo v tiste, ki letajo visoko nad njihovimi glavami.