titud
5 p
   
Offline

Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender:
|
Midva sva spratnerico bila do vprašanja poroke pragmatična. Ker se z najino partnersko zvezo nista med sabo (materialno) združevala njen in moj družinski klan in ker tud vsak od naju ni v začetno skupnost vložu nč drugega (ber materialnega) kot sprotno samoumevno vzajemno pripravljenost, da si vse deliva, ker sva pač skupaj, nisva rabla nobene formalne pogodbe. V bistvu sva bla že od samega začetka načeloma proti poroki, ker sva v njej vidla en preživel in izpraznjen malomeščanski obred.
Pol ko sva bla pa že par let skupaj in ko se je začel pohod skozi institicuje (otroci v šolo, službe, sociala, davkarija...) je pa po najini izkušnji postalo bolj praktično, da se formalno poročiva, kar sva naredla v 10 minutah pred matičarjem, brez obreda. Še kolikor je obreda blo, smo ga opravli čim bolj neformalno v kavbojkah, brez prstanov, fotografiranja, žlahte, ohceti, s sošolcema kot pričama....
Drgač pa načeloma nism proti vsakršnemu obredju, ker se v bistvu vsake stvari, ki mi res nekaj pomen, clo nezavedno lotevam obredno in me majo zato domači zard posiljevanja tem obredjem že poln kufar. Po drug stran pa koj opazjo, če se kašne običjane stvari (npr. kuhanja,serviranja hrane, popravljanja/pospravljanja, nakupovanja...) ne lotim z obredno tetraliko in jih moja tovrstno brezbrižnost/nemarnost še bolj irtira kot obredna tetralika, s katero jih kao posiljujem. Tko da če ti neka stvar nč ne pomen, ti tud obredje ne bo vdahnilo njenjga pomena, če ti pa pomen dost, se je itak ne moreš lotevat drgač kot obredno. Če partnersko skupnost res očutiš kot nekaj svetega, je v njej vsako banalno opravilo obred, če pa ti ne pomen nč, ti vanj svetosti ne bo vneslo še tako galurmurozno obredje.
|