Che Guevaro so 9. oktobra 1967 umorili pripadniki CIE, potem ko ga je ranjenega zajela bolivijska vojska med poskusom državnega udara v Boliviji.
Njegova zgodba gre približno takole:
Poletje 1928. Po naporni vožnji je 14. Junija v Rosariu (Argentina) Celia de la Serna svojemu možu (Ernesto Guevara Lynch) rodila prvega sina, ki je po tradiciji dobil ime očeta. Rodil se ERNESTO GUEVARA DE LA SERNA. Dve leti za tem je mati malega Ernesta, imenovali so ga kar "Tete" ali Ernestito, peljala na bazen. Vreme je bilo hladno in vetrovno, ko sta se vračala, je slabi dve leti stari "Tete" dobil astmatični napad. Ta dogodek je na njegovo življenje zelo močno vplival, mati je sebi in tudi oče njej očital ta dogodek (eden od razlogov za kasnejšo ločitev), Cheja pa je astma, ki se je razvila v kronično bolezen, spremljala vse do konca in odločilno vplivala na njegov razvoj v to kar je postal. Zaradi bolezni se morala družina preseliti v bolj suho podnebje Cordobe, Alta Gracia. Tukaj je Ernestito dobil še dva brata in sestri, vendar je materin ljubljenček ostal mali "Tete". Starši so v otrokih vzojili zelo liberalne poglede na svet. Mati, ki so jo že kot mlado imenovali "Rebelda", je s svojim načinom in obnašanjem takorekoč narekovala Chejev karakter. Finančno stanje družine se je vse bolj slabšalo, tako so tudi prepiri glede tega bili vse pogostejši - še en razlog za sovražen odnos Ernesta do denarja.
Che je že v osnovni šoli kazal veliko zanimanja za literaturo in naravoslovje, baje je do 16. leta prebral vso domačo zbirko knjig, ki pa je bila zelo obsežna (od verna in Nerude do Marxa in Lenina). Zelo rad je igral šah (tudi pozneje kot comandante). Protislovno s svojo boleznijo se veliko ukvarjal s športom, predvsem z nogometom in rugbyjem, ob tem pa je treba omeniti, da je bil močan in dobro grajen. Čeprav je bil marsikdaj oziroma večino časa zelo sramežljiv, sploh do deklet, in vase zaprt, se je za svojo stvar vedno znal borit. Prav te značilnosti so vedno pravičnega in nadpovprečno nadarjenega Ernestita postavile za vodjo tamkajšne družbe otrok, tako je tudi pri Guevarovih bila vedno polna hiša. Na presenečenje vseh domačih, se je nadvse nadarjeni naravoslovec odločil za študij medicine, saj si je hotel s pridobljenim znanjem pomagati. Takrat so bile njegove misli in načrti sicer predvsem predani medicini vendar je v njem že od malih nog tlel revolucionarni ogenj, ki naj bi "kmalu" vzplamenel.
Kot dijak je spoznal malo starejšega fanta, Alberta Granadosa. Kmalu sta postala najboljša prijatelja. Mlada avanturista sta se skupaj odpravila na pot po Latinski Ameriki. To ni bilo prvo Chejevo daljše potovanje, že prej so ga žilice pradedov - irska kri silile na potovanja. Kmalu je odpovedal motor in denar. Preživljala sta se in si financirala potovanje z različnimi službami, pomivala sta posodo, kot trenerja nogometa, zdravnika… Na potovanju sta odkrivala lepote in grozote, ki jih je skrivala Južna Amerika, od Machu Picchujado gobavcev in izkoriščanja indijancev na plantažah. V bolnišnici gobavcev v San Pablu, sta se z vso dušo in telesom posvetila pacientom, ti pa so za to nepričakovano prijaznost in predanost ob njunem odhodu priredili pravo veselico in jima podarili splav za nadaljno pot po reki navzdol. Naslednja postaja je bila vasica Leticia, kjer so ju zaposlili kot trenerja tamkajšnje nogometne ekipe. Z njuno pomočjo je Leticia zmagala na regionalnem prvenstvu. Denar, ki sta ga ga tukaj zaslužila jima je omogočil pot do Bogote (Kolumbija). Tukaj so po nepotrebnem zaprli vendar so za to izvedeli tamkajšnji študenti in jima pomagali na prostost ter z zbiralno akcijo prišli do denarja za let v Caracas (Venezuela). Granados se je tukaj zaposlil kot zdravnik v bolnišnici za gobavce.Ernesta pa je silila obljuba, ki o je dal materi, da bo dokončal študij.
Natrpan s spoznanjem o groznih krivicah in nečloveških razmerah ljudi, predvsem indijancev na "zeleni celini" je končal potovanje z odločitvijo, da še ne ve natanko kaj je njegov cilj, da pa ne bo končal kot zdravnik v Buenos Airesu. Nazadnje je diplomiral z zadostnim uspehom kot zdravnik in kirurg.
Odpravil se je na nazaj v Caracas, da bi obiskal Granadosa. Zaradi astme ni mogel potovati sam, sprva ga je spremljal prijatelj Carlos Ferrer, pozneje se mu je še pridružil argentinski advokat Ricardo Roco. V Peruju so se vsi trije razšli. Po naključju sta se Guevara in Roco na ekvadorski meji spet srečala. Le ta je Cheja prepričal naj se mu pridruži na poti v Gvatemalo, kjer se dogaja prava revolucija. Ernesto je granadosu še hitro poslal sporočilo o spremembi plana in se odpravil v Guatemalo. Na tej poti in tam je spoznal majhno skupino Kubanskih revolucionarjev, ki niso skrivali svojih idej o revoluciji na Kubi, od njih pa je Che prvič slišal za Fidela Castra. Po neuspeli gvatemalski revoluciji - padec demokratično izvoljenega predsednika Jacoba Arbenza Guzmána, se je Ernesto pridružil skupini Kubancev in z njimi odpotoval v Mexiko.
Prispeli v Mexico je nekega večera Raul Castro Ernesta odpeljal na sestanek, kjer je en veliki revolucionar spoznal drugega. Ernesto in Fidel sta se pogovarjala vso noč - osem ur, vse do ranih jutranjih ur. Castro mu je razlagal o bedi na Kubi in da je nastopil čas, da se mladi revolucionarji z brzostrelko v roki uprejo Batisti (takratni diktator na Kubi) in osvobodijo deželo zrelo in voljno revolucije. Tako je ob zori tistega dne Castrova odprava imela zdravnika ekspedicije.
Na neki stari farmi na obronku Mexico cityja se je okoli 80 mož učilo gverile - vojskovanja, nabavljalo denar, orožje, hrano… Alberto Bayo je tisti, ki je mlade revolucionarje naučil taktike in načina vojskovanje - gverile. Tukaj je Ernesto Guevara de la Serna dobil tisti tako poznan in zanimiv CHE. V argentinskem španskem narečju se besedica che uporablja kot nekakšno mašilo, ki pomeni približno "ej, ti". Tudi Ernesto je pogosto uporabljal to besedo, ker pa je po svojem argentinskem narečju že tako izpadal v kubanski družbi, so ga začeli kar tako klicati, on pa je ta vzdevek zelo vzljubil in se je poslej povsod tako podpisoval.
Chejev prvi vtis o gverili in tudi o Fideli je bil ta, da je v zmago in uspešnost akcije nadvse prepričan, kar je razumljivo vzpodbujajoče vplivalo na vrstnike. Po nekaj zapletih je nekaj ekipe celo pristalo v zaporu (po zaslugi Batiste), vendar je po nekaj mesecih bilo vse urejeno. Tako je ob dveh zjutraj , 25. novembra 1956, na zapuščenem pristanišču v Tuxpanu odplula majhna sfrizirana jahta revoluciji naproti. Odpluli so v zelo slabem vremenu in od 83 baje samo štirje niso bruhali. Do obale južno od Sierre Maestre je bila plovba Granme neopažena oziroma ni bila opredeljena kot sumljiva, ko pa so pristajali na JV obali Kube so nad njimi že letela Batistova letala. 2. decembra so že korakali po močvirju. Kmalu so jih napadle enote poslane od Batista in vnel se je prvi večji spopad med gverilci in državno vojsko. Che se je le s pomočjo odvlekel iz spopada in se ranjen na vratu in prsih pridružil preživelim, ki jih je po prvi ofenzivi bilo samo še 15. Glavna naloga zdravnika ekspidicije je lbila, da je "oskrboval", na dolge marše po močvirju neprilagojene, noge tovarišev. Vsi so se strinjali, da je treba nujno izvesti ofenzivo in tako se je tudi 17. januarja 1957 na La Plati zgodilokjer so po približno 2 urnem boju so gverilci zmagali. Novica o tem se je hitro razširila po deželi in revolucija s Fidelom in Chejem na čelu je pridobivala vse več simpatizerjev. Pridobivala pa je tudi številne nove gverilce.
Po drugi oziroma prvi pravi ofenzivi, na Uver, se je revolucija le še razmahnila. Med boji je Guevara veliko prispeval k morali mož, saj je ustanavljal provizorične izdelovalnice cigar, žganja ter z svojim nesebičnim in prostovoljnim odnosom navduševal tovariše, skrbel je tudi za "Radio Rebelde" radijska postaja s katero so nagovarjali ljudstvo in za časopis "El cubano libre". Medtem je Ernesto zdravniško vlogo prepustil drugim in se bolj posvetil boju. Po dobrih dveh letih so "barbudi", kot so jih imenovali domačini, ker so si revolucionarji zaprisegli, da si ne bodo ne brili ne strigli brad vse dokler ne zmagajo.
Do takrat je le Fidel imel čin "comandante" in samo on jih je podeljeval, podelil pa ga je Cheju in Bratu Raulu in od takrat je to najvišji čin na Kubi (rdeča zvezda na Che Guevarovi baretki). Napočil je čas, ko so osvobodili Kubo in treba je bilo utrditi državo, izvesti agrarno reformo, industrializacijoin tako naprej. Ko je na neki vladni seji Fidel vprašal najožje sodelavce "Kdo je ekonomist?", ga je Che razumel "Kdo je komunist?" in je dvignil roko, tako ga je Castro malo začudeno postavil za direktorja narodne banke in mu zaupal agrarno reformo in organizacijo kubanskega gospodarstva. Ernesto sam je tudi kot minister veliko prostovoljno delal in s tem večal moralo ljudi. Prišel pa je čas ene največjih, če ne največje zablode Che Guevare in revolucije na Kubi nasploh. Čeprav so Ernestu podelili status rojenega Kubanca le ni bil Kubanec od rojstva, ni vedel kakšno je povprečno življenje na Kubi. Tako kot tudi ostali "barbudi" je menil, da je nujno treba Kubansko gospodarstvo osvoboditi sladkornega trsa, ki je bil glavno izvozno blago in je večina bila pod nadzorom ZDA, tako so skupaj s Chejem, videli v njegovi zmanjšani pridelavi osvoboditev izpod ZDA - imperializma, kar je bila zmota, ki so se je zavedli mnogo prepozno. Zdaj je je tudi prepotoval ostale takratne socialistične države ter povezoval tako zelo nujno potrebne gospodarske stike. Potoval je po Afriki in Aziji ter vedno znova opozarjal na nujen oborožen odpor - gverilo. Guevara je napisal še zadnja pisma svojcem in svojim znancem in se odpravil na boj proti krivici. V znanem pismu Fidelu se je odpovedal vseh uradnih vezi Kubi in razložil svoje nadaljne namene - boj proti imperializmu in tudi napisal slavna stavka "Hasta la victoria siempre!" - "Do zmage, za vedno!" in "Patria o muerte!" - "Domovina ali smrt!"
Sicer pa ga je vedno vleklo v gozd, na križarjenje proti krivici - imperializmu. Odločil se je za osvoboditev Bolivije, kamor je odpotoval z majhno skupino gverilcev. Prvi napadi oziroma prva dva sta bila celo zelo uspešna, vendar se je njegova prisotnost prehitro razvedla in tako so že dolgo učene anti-gverila enote in plačanci CIAja prišli na svoj račun. Brezkompromisni "lov" na Ernesta Che Guevaro se je končal 8. oktobra 1967. Tiralico za njim je izdal takratni ameiški predsednik Lyndon B. Johnson. S svojo smrtjo pa je postal resnična legenda.
Hasta la victoria siempre!
Home
Pages: 1
