Lilith wrote on 02.09.2004 at 22:39:39:Ravno se poglabljam v psihologijo otroške risbe, pa naj delim z vami izkušnjo jungovskega psihologa Gregga M. Furtha.
Dobil je nalogo preučiti otroško risbo (človeška figura), brez da bi dobil podatke o tem, kdo jo je narisal.
Prvi vtisi ob opazovanju risbe so bili: utrujenost, agonija, obraz "starega človeka". Domneval je, da je otrok trpel za hudo boleznijo, ki je načela njegovo telo in glavo. Nekateri detajli na sliki so bili nenavadni - oblika nosu, ozek, podaljšan vrat, rdeč znak na ramenu...
Kasneje je izvedel, da je risbico narisal 6 letni fantek, ki je umrl za želodčnim rakom. Njegova bolezen je bila diagnostirana v marcu, v juniju več ni mogel samostojno jesti - pričeli so ga intravenozno hraniti (znak na ramenu!), ,v novembru so mu skozi nos vstavili tubo za drenažo želodčnih izločkov (če sem prav prevedla "gastric secretions") - nenavadna oblika nosu!. V decembru so mu morali za lažje dihanje vstaviti cevko v vrat- oblika vratu!, na Božični večer pa je umrl.
Kar je psihologa še posebej pretreslo, je bil naknadno pridobljen podatek, da je deček to risbo narisal 10 mesecev pred postavitvijo diagnoze. Slika je torej vsebovala napoved bolezni z vpogledom tako v psiho kot v fizično telo. Kot bi bil v otrokovi psihi "moder star mož", ki je otroka vodil skozi to, kar se je imelo zgoditi.
Zdi se, da obstaja direktna nezavedna povezava med psihično in somatsko anomalijo.
Ko se nezavedno izraža skozi risbo, pogosto izraža potencialno moteče somatske anomalije, katere naš zavestni razum odklanja- ker je nanje še nepripravljen ali ker jih ne more razumeti.
Mi smo v četrtem letniku gimnazije pri psihologiji za maturo kot štos risali drevo. Potem je profesorica na hitro navedla samo nekaj podatkov, ki jih je pri vsakem potegnila iz naših risb. Vsi smo bili fascinirani, mene je še posebej presenetila, ko mi je rekla, da sem pri starosti 5 let doživel travmo. Kasneje sem se pogovoril z njo, saj se nisem spomnil ničesar takega, pa mi je svetovala, da se o tem pogovorim doma. Ko sem to omenil mami, je prebledela kot stena. Razložila mi je vse, kaj se je v tistem času dogajalo z očetom in njo, in sem se začel zopet zavedat določenih podrobnosti tudi sam (veliko stvari sem potlačil v podzavest).
Pred časom pa sem to tehniko izvedel na nekaj prijateljih, s katerimi smo se redno srečevali na nekakšnih delavnicah, kjer smo obravnavali teme osebne narave z namenom deljenja izkušenj in samorefleksije. Preštudiral sem učbenik Risba drevesa od nekega sloveskega psihologa (ime mi je ušlo) in malo za šalo malo za res izvedel "analizo" risb. Vsi so bili zaprepadeni nad tem, kaj vse se izrazi na preprosti risbi drevesa. Sploh to velja pri otrocih, ki se besedno še niti ne znajo tako dobro izražati.
Fascinantna in zame nova pa je ideja, da bi bila človekova psiha povezana s prihodnostjo. Mhm...zanimivo. ???
Home
Pages: 1
