Moje življenje je dolgo samo 10 do 15 let. Vsako slovo od Tebe, kadar kam odideš, je zame bolečina. Prosim, premisli o tem, preden me vzameš za svojega. Daj mi dovolj časa, da bom razumel, kaj hočeš od mene. Zaupaj mi, od tega živim. Nikoli se ne jezi name in ne zapiraj me za kazen. Ti imaš svoje delo, svojo zabavo, svoje prijatelje, jaz imam samo Tebe. Prosim, govori kdaj pa kdaj z mano. Čeprav ne razumem Tvojih besed, poznam Tvoj glas in Te prosim, da je včasih samo zame. Kakorkoli že ravnaš z mano, dobro ali slabo, nikoli ne pozabim. Preden me udariš, pomisli na to, da bi Te s svojimi čeljustmi z lahkoto zgrabil za roko in Ti jo zdrobil, vendar tega nikoli ne storim. Preden me kregaš, pomisli na to, da me morda muči neprimerna prehrana, morda sem bil predolgo na soncu ali pa mi je oslabelo srce. Skrbi zame, ko ostarim; tudi Ti boš nekoč star. Spremljaj me na moji zadnji poti in ne reci: »Tega ne morem gledati«. Veš, s Teboj mi je vse lažje.

avtor neznan

Lilith wrote on 30.08.2004 at 14:32:54:


Lilith, res lepa zgodbica, ampak meni se zdi žalostna...