Ker si rekel Titud, da te ne morem prizadeti, tega niti nimam namere, bi si ravno iz tega razloga upal nekaj več - vprašal bi te par osebnih vprašanj:

Zakaj iščeš na vsako postavljeno vprašanje racionalen odgovor, kot da bi imel v glavi mali jungovski leksikonček in bi izpljunil že v naprej pripravljen odgovor. Deluješ tako, kot da gre za obliko kompulzije (prisile), da na vsako zastavljeno vprašnje najdeš obvezno odgovor, ki ga stresaš iz rokava, sicer bi ti nekaj manjkalo, če tega ne bi počel, ali kako? Ker vse analiziraš do obisti in teoretsko razčleniš "do kosti", do vsake na videz najmanj pomembne podrobnosti. Je to morebiti neke vrste kompenzija, morda na tvojo notranjo "tesnobnost", ker se mi zdi, če ne bi poznal odgovora, bi bilo to zate nekaj najhujšega, kot da prideš v slepo ulico ali zamudiš najpomembnejši sestanek v svojem življenju?

Nekaj sem bral tvoje članke nazaj, pa se mi zdi, da zelo sličiš tvoji materi, vsaj čustveno si si z njo zelo podoben, v naprotju s tvojim očetom, ki si ga že parkrat omenil, kakšen je bil. Si pomislil morda, da tvoja žena igra vlogo tvojega očeta, ti pa svoje matere, da si morda žena malce preveč dovoli, da izkorišča tvojo dobroto? (to so samo špekulacije, ker ne poznam tvoje žena, a vseeno...??) Ti pa potem skušaš minimalizirati in racionalizirati, razčlenit, razumsko upredelit, zakaj to počne, pa ji s tem daješ morda malce preveliko potuho, namesto bi se ji tudi od časa do časa zoperstavil, ko tako ali drugače manipulira s tabo, ali pa imam samo jaz tak občutek....  

Evo, Titud, tvoji prevladujoči obrambni mehanizmi:

- intelektualizacija, s katero se pritisku emocij izogneš skozi pozo objektivnega opazovalca in misleca...čeravno to pocne še v vecji meri bp

- ali pa racionalizacija, kjer se pritisku bojazni in drugih teženj, ki povzročajo neugodje izogneš s tem, da si poiščeš racionalno logicno razlago

titud wrote on 12.08.2004 at 13:17:57:


OK, ni problema, spoštujem tvoje mnenje, dasiravno se mi malce dozdeva, da si reagiral malce užaljeno, obrambno, kot da bi kapituliral in vseeno dal določen pomen mojemu pisanju, da sem te malce zmajal pri temeljih.  

titud wrote on 12.08.2004 at 14:14:54:


Ta stavek je zelo vzbudil mojo pozornost.
A lahko to mal bolj razložiš?

Če te ima nekdo rad in ti to veš, potem te ja ne more prizadeti, tudi če kdaj pomotoma stori kaj v tvojo škodo. Bolj bi mi bilo logično, če bi rekel, da te lahko rani samo tisti, ki te je imel rad, pa te je prenehal imeti?

Ali pa čisto mimo razmišljam... Titud?

exodus wrote on 12.08.2004 at 12:26:22:

Čisto mogoče ... čeravno tudi tebi ne bi škodilo, če bi se sem in tja kdaj pogledal v ogledalo.

bp

Lilith wrote on 12.08.2004 at 14:22:19:


Kdor ma mene res rad, ne bo niti poskušal delat nč niti v moje dobro niti v mojo škodo, niti dobronamerno  niti pomotoma. Me bo spoštoval točno takega kot sem, ker kdor me ni sposoben spoštovat takega kot sem,  me ni sposoben imet rad.  Vsak poskus spreminjanja mene je torej izraz nesprejemanje mene takega kot sem, to pa je najbolj boleče prav od od tistega, ki te ima rad. Najbolj jebena stvar na svetu zna bit drugmu  izkazovat ljubezen brezpogojno, a hkarati je to edina stvar na svetu, za katero se je vredno cel lajf učit pa prizadevat.

lola wrote on 12.08.2004 at 14:37:07:


Tukajle bi se tudi jaz strinjal.
Najbolje in najbolj učinkovito te lahko rani tisti, kateremu se odpremu in mu zaupamo

Jap, bolj ko se odpremo, bolj smo lahko ranljivi

Quote:



Ej, mišek...na napačno si se spravil....jaz sem zadnja, ki verjame v vsesplošno  vseobsegajočo ljubezen.