on Aug 4th, 2004, 11:28am, Bardo_Thodol wrote:

/Generalni problem se kaže v pomanjkanju neke konstantne volje, ki je sicer bolj značilna za večje nacije. Ko je namreč nek (športni ali kakšnen drug) cilj dosežen,  usahne vsa volja, saj je bil primarni cilj po dokazovanju potešen,  zaradi tega izostanejo tudi nadaljnji uspehi in edino, kar nam še ostane, je, da se fajn skregamo in vkopljemo vsak na svojo stran okopov./

 
hm, zanimivo    
razmišljam, a se je potrebno dokazovat    ???

ne, ni se nam potrebno dokazovat oz. bit tisto kar nismo. ampak ocitno vseen to pocnemo. tko kot en, ki je zasvojen z drogo, jemle drogo, ceprav je niti ne rab in tud ciz dobr sam pr seb ve da to ni dobr. sam zasvojitev je vedno mocnejsa od zasvojenca. zato rabmo pomoc nekoga, ki je zdrav, da dobimo potrebna navodila (zdravila) in potrebno inspiracijo (ko nam s svojim primerom kaze prijetnost zdravega zivljenja), da se lahko tud mi sami ozdravmo tistega kar ne potrebujemo oz. tistega kar nismo oz. tistega kar nas po nepotrebnem zateguje, da ne mormo bit svobodni in srecni.

za dosezt popolnoma zdravo, svobodno in zadovoljno zivljenje pa potrebujemo pomoc in nasvet popolnoma zdrave osebe. jaz kot najbolj popolno zdravo osebo, ki sem jo do sedaj srecal, vidim mojega duhovnega ucitelja Om Vishnupad 108 Sri Srimad Bhakti Ballabh Tirtha Goswami Maharaj-a. ceprav ne morm se ciz striktno sledit njegovih navodil se vseen poskusam trudit v tej smeri.

Hari bol.

Šport za mase je za družbo nujen. Primalni človeški nagoni oz. bolje rečeno, primalni moški nagoni po pretepanju in dokazovanju večvrednosti s civilizacijo namreč niso izginili, ampak so še kako prisotni. Edini ventil, da se ta moški impulz čim manj krvavo izživi (izživeti pa se mora), je šport za mase. Če pogledate orto navijače, vidite, da gre za obliko plemenske skupnosti, ki se za tekme (vojne), oblečejo in namažejo obraze (kot Indijanci bojne barve), nakar gredo izživet katarzo boja in zmage na bojno polje (igrišče), kjer se vse to dogaja skozi njihove posrednike (igralce), ki so posledično tretirani kot junaki, kot bogovi. Tu v bistvu že ne gre toliko za izživljanje posameznika, temveč za izživljanje družbe in njene nuje, da drugim dokaže svojo večvrednost. Zato so zmage pomembne, kajti le potem se lahko udeleženci navijači pomirjeni vrnejo v svoje domove kot človeška bitja. Poraženci pa v besu nemoči zaradi poraza delajo frke. Če ne bi bilo športa za mase, bi bilo toliko več vojn in prelivanja krvi, zaradi česar je šport, sicer dolgočasen kot pasja rit, zelo pomemben civilizacijski dosežek.

X wrote on 05.08.2004 at 09:43:11:

Vojne so bile že tudi ZARADI športa, tako, da se s to oceno, da šport preprečuje prelivanje krvi, ne bi mogel ravno strinjati. Človeška potreba po zabavi in sprostitvi (tudi negativnih čustev) je velika in je ni mogoče kar potlačiti.

Če odmislimo vse tiste paciente, ki na tekmah in ob njih razgrajajo in ki jim je šport le dober izgovor za divjanje, sicer bi pa razgrajali kje drugje, je mogoče v športu tudi uživati. To velja še posebej za tiste, ki se tudi sami, pa čeprav samo rekreacijsko, ukvarjamo s kakšnim športom.

Pri ukvarjanju s športom lahko tudi razni športni zvezdniki delujejo  vzpodbujevalno in pozitivno na mladino, ki sicer brez tega marsikdaj nima blage veze, kaj naj bi počela sama s sabo.

Ah, nekomu, ki spremlja šport in se z njim tudi ukvarja, sem s svojo kategorizacijo navijača malce stopil na živec...

Da se razumemo, v mislih sem imel predvsem spremljanje športa (tv, časopisi, tekme), ne pa rekreacijsko ukvarjanje z njim. In upam, da me ni kdo razumel, da bi s športom lahko preprečili VSE vojne.

Sicer pa... valjda, valjda je šport tudi še kaj drugega kot to, kar sem napisal. Vojne niso šport, šport pa je za dosti ljudi (ena) oblika plemenske vojne. In, hvala Bobu, dovolj dobro nadomestilo zanjo.

Če ti bo lažje pri srcu, ti kar relativiziraj...