Homeopatijo je razvil nemški zdravnik Samuel Hahneman (1755-1843). Ta je leta 1789 opazil, da je zaužitje kinina, ki je zdravilo za malarijo, povzročilo večino bolezenskih znakov, ki jih povzroči sama malarija. Hahneman je nadaljeval s podobnim preizkušanjem na sebi, svojih prijateljih in bolnikih ter zaključil, da "podobno zdravi podobno".

Homeopatija predstavlja sistem zdravljenja, ki se razlikuje od današnjega zahodnega prevladujočega načina, saj pravi, da je bolezen najbolje zdraviti z zdravilom, ki bi pri zdravem prostovoljcu povzročila enak skupek bolezenskih znakov. Odtod tudi ime homeopatija. Homeopatski zakon podobnosti zahteva, da se vsa zdravila preizkusijo na zdravih osebah. Domnevajo še, da se s ponavljajočim redčenjem in stresanjem zdravilo ojača, čemer pravijo potenciacija. Mnoga homeopatska zdravila so tako razredčena, da v njih ni niti ene same molekule prvotne substance; homeopati verjamejo, da se neka informacija prenaša skozi proces potenciacije in da ta informacija vpliva na zdravilo. Včasih so tej informaciji pravili "duhu podobni življenjski princip". Moderni homeopati govorijo o kotih, ki jih oklepajo molekule vode ali o "teoriji kaosa in občutjivosti na začetne pogoje". Kjub mnogim poizkusom, da bi dokazali teorijo "spomina vode" pa še vedno ni dokazov, da bi tak pojav tudi obstajal.

Kljub vsemu temu je homeopatija pomembno prispevala k medicini. Spodbijala je zdravila tiste dobe, ki so bila mnogokrat nevarnejša kot sama bolezen, ki so jo poizkušali zdraviti. To je lahko pospešilo opuščanje zdravljenj kot so puščanje krvi, klistiranje in preveliko uporabo živosrebrovih spojin. Prav tako je homeopatija prispevala začetno idejo in osnove zdravil kot so nitroglicerin in akonit. Ljudje, kot sta Joseph Lister in Sidney Ringer, so trdili, da sta prišla do pomembnih farmakoloških inovacij prav zaradi homeopatije. Homeopatiji lahko priznavamo tudi prve kvantitativne in sistematske postopke, klinične poizkuse s kontrolnimi skupinami in celo uporabo statistike v medicini. Če pogledamo nazaj, bi lahko trdili, da je bil Hahnemann, če nič drugega, eden prvih, ki je raziskoval čuden učinek placeba, ki nas do zdaj še vedno čudi in preseneča. Relativna neškodljivost, novost metode in nemoč alopatije (izraz, ki si ga je izmislil Hahnemann) so morda že zgodaj priljubili homeopatijo. V 19. stoletju so jo toplo sprejeli ameriški zdravniki. Na prelomu stoletja je bilo 8% ljudi, ki so se ukvarjali z zdravljenjem v Združenih državah, homeopatov, imeli so 20 homeopatskih medicinskih kolidžev, 66 splošnih in 74 specializiranih homeopatskih bolnišnic in 31 homeopatskih zdravstvenih revij.

Razredčena homeopatska zdravila so vsaj razmeroma nenevarna in sama narava homeopatskega zdravljenja s svojim dolgim, natančnim in poudarjenim upoštevanjem poteka bolezni lahko optimizira učinek placeba. Ali torej homeopatija deluje? Nedvomno tako bolniki, kot tudi mnogi zdravniki homeopatijo zaznavajo kot uspešno. Toda, ali lahko trdimo, da je boljša od podobnega placeba? Končnega odgovora na to na videz preprosto vprašanje še vedno nimamo. Najverjetneje je bila najobsežnejša raziskava homeopatije izvedena v Nemčiji pred drugo svetovno vojno. Teste s placebo kontrolami in klinična testiranja so organizirali nacisti z namenom, da bi vzpostavili učinkovito, poceni nemško zdravstvo. Rezultatov niso nikoli objavili. Ena od prič je poročala, da so bili rezultati negativni. Tudi novejšim poskusom ni uspelo izreči dokončne sodbe. Najbolj avtoritativen sistematski pregled klinične učinkovitosti je bil objavljen 1991. Vključeval je 107·nadzorovanih poskusov, od katerih jih je 81 dokazovalo, da je homeopatija učinkovitejša od kontrolnih zdravljenj. Kljub temu so avtorji zaključili, da je "dokaz nezadosten, da bi lahko iz njega kaj sklepali". Od takrat ni manjkalo metodološko pomembnih študij, ki so kazale, da je homeopatija učinkovitejša od placeba, vendar tudi zagovorniki homeopatije ne morejo zanikati, da ni manjkalo tudi negativnih študij. Bolj nenavadno je, da ne zasledimo pozitivnih ponovitev ali potrditvenih poskusov. Na primer največjemu homeopatskemu poskusu, ki je bil kdaj izveden (600 bolnikov s pooperativnim ileusom), ni uspelo potrditi prejšnje pozitivne študije. Tudi pozitivnih rezultatov študije pri bolnikih z migreno, ki so bili najbolj občutjivi na zdravstvene pogoje homeopatske prakse, naslednje ponovitve niso potrdile (H.Walach, pogovor, aprila 1995). Klinični dokazi tako ostajajo nasprotujočI si.

Homeopati pogosto trdijo, da modernih poskusnih metod ne moremo aplicirati na homeopatijo. Evropska komisija za homeopatijo v Bruslju celo trdi, da "kontrolirane, naključne, dvojno slepe študije niso pomembne, če upoštevamo homeopatski način zdravljenja". Homeopatska zdravljenja so v resnici zelo individualizirana in se ne ujemajo z ortodoksnimi diagnostičnimi kriteriji. To lahko povzroči težave pri običajnem randomiziranem kliničnem poskusu. Kljub temu so opisani načini, kako zaobiti te ovire, in zato ni pametnega razloga, zakaj bi se homeopatija upirala doslednim kliničnim testiranjem in poskusom z naključno izbiro s placebo kontrolami.

Kakšen naj bo torej naš odnos do homeopatije? Bolje kot da poudarjamo njeno neverodostojnost in trdimo, da njena definicija sovpada z definicijo mazaštva ali pa da predstavlja kult, bi bilo vzpostaviti bolj konstruktiven postopek. Vsekakor je najboljša pot naprej dosledno raziskovati dokler ne najdemo resnice. Tako torej potrebujemo bolj natančne preizkuse, ki bodo ugotovili učinkovitost, take, ki bodo metodološko kvalitetni in z visokimi standardi homeopatske prakse. Koristil nam bo tudi register poskusov, ki bo zmanjšal nevarnost dvomljivih objav v prihodnjih sistemskih revijah. Poleg tega potrebujemo več podatkov o možnih posrednih ali neposrednih tveganjih pri uporabi homeopatije. Dokler tega nimamo, moramo ostati sprejemljivi za različne možnosti in se zavedati,da je lahko zdravljenje učinkovito, pa čeprav ne vemo, zakaj. Tako bomo morda nekega dne lahko odgovorili na Cabotovo vprašanje, vprašanje, ki je postalo ponovno pomembno, a nanj že devedeset let ne znamo odgovoriti.

http://www.mf.uni-lj.si/jama/jama97-4/html/homeopatija.html

http://www.mf.uni-lj.si/isis/isis97-7/html/zidov19.html

knjige:
Pope-Toth, Kornelija: Homeopatija
Bielau, Klaus: Homeopatija: osnove in metodika
Lockie, Andrew: Homeopatija
Chappell, Peter: Zdravljenje s homeopatijo
Dervišević, Edvin: Homeopatsko zdravljenje

uživaj!

lola wrote on 23.07.2004 at 10:09:12:




najbrž misliš na preventivno cepljenje z oslabljenimi virusi - principa sta si v danem primeru podobna samo navidezno, saj preventivno cepimo zdravega človeka (omogočimo mu, da ustvari protitelesca in je zato bolj odporen), homeopatska zdravljenja pa se izvajajo na bolnih

(za nekoga, ki je že zbolel, npr. za tuberkolozo bi bilo preventivno cepljenje odveč)


lp

lola wrote on 23.07.2004 at 11:53:23:



sam pa vidim tukaj razliko in nobene podobnosti - cepljenje je v tvojem primeru preventiva, ne pa zdravljenje s podobnim, zato lahko rečem, da razen na zelo površinski ravni ni nobene podobnosti ali povezave