DUHOVI


Duhovi, prikazni, strašila, ki jih samo slišimo... Mnoge verodostojne priče trdijo, da so se srečale s temi obiskovalci iz onostranstva. Ali je mogoče, da je pri vseh to samo plod domišljije?!


Že od kamene dobe naprej človek verjame v duhove. Strah, da bi se mrtvi vračali in vznemirjali žive, je pripomogel k nastanku različnih obredov, katerih cilj je bil zagotoviti da bodo duše umrlih počivale v miru. Stari Babilonci, Egipčani in Asirci so dajali v grobnice obredne darove, da bi z njimi pomirile duhove.Tudi Grki in Rimljani so verovali, da duše umrlih, ki ne najdejo miru, blodijo po svetu in preganjajo hudobne ter strašijo dobre - posebno če truplo ni bilo posebno pokopano in upepeljeno.


Plinus, rimski konzul v Suri, je napisal zgodbo o neki hiši v Atenah, ki so jo duhovi dolgo obiskovali. Naposled se je v hišo vselil filozof Athenodorus, da bi tam stražil. Ko se je duh, ki je za seboj vlekel verige, prikazal, mu je filozof sledil, vse dokler ni duh izginil na dvorišču. Označil je mesto, in ko so tam naslednji dan začeli kopati, so v zemlji našli skelet moškega v verigah. Potem ko so okostje javno sežgali, se duh ni več prikazal.


V stari Indiji so ljudje puščali hrano in druge darove v svetiščih, da bi tako umirili "baute" - duhove z majhnimi rdečimi telesci in levjimi zobmi, o katerih so bili prepričani da ponoči hodijo naokoli. Kitajci so nastavljali pogače, da bi pomirili prikazni, ki so se prikazovale, obkrožene z zeleno svetlobo - najprej glava, nato noge in nazadnje trup. V japonski ljudski folklori obstajajo razmršene ženske v belih oblačilih, samurajski bojevniki z jasno vidnimi brazgotinami zemeljskih ran, in lisice, ki se spremenijo v čudovita dekleta in začarajo vsakogar, kdor jih vidi. Indijanci v Severni Ameriki so imeli obredne plese, da bi tako pregnali duše mrtvih, ki po njihovem verovanju cvrčijo ko črički.


Kaj pa je potemtakem duh?! Že odkar se človek zaveda svojega obstoja, poskuša najti odgovor na to vprašanje.


PRESTOLNICA DUHOV - VELIKA BRITANIJA

Povsod po svetu si ljudje pripovedujejo zgodbe o duhovih in strahovih. Toda očitno živi največ strahov v Veliki Britaniji. Najnovejše raziskave kažejo, da od sedmih Britancev vsaj eden trdi, da je že videl prikazen. In moramo priznati, da so tudi tisti v izbrani družbi - kralji, trmasti znanstveniki in učenjaki, nezaupljivi pisatelji, kot na primer sir Arthur Conan Doyle, in stotnik Marryat, pa škofje in vodilni duhovniki anglikanske cerkve, kot na primer John Wesley - Vsi prepričani da so srečali prave prikazni.


PRIKAZEN, KI JO JE SREČAL KOJAK

Telly Savalas je kot detektiv Kojak televizijski nanizanki uspešno reševal še tako zapletene primere. Toda neki dogodek na tej strani ekrana je vrsto let razburjal tega slavnega igralca. Savalas je trdil, da bi se mu zaradi tega dogodka, vsi lasje postavili pokonci - če bi jih seveda imel.


Mar je res videl prikazen? To je vprašanje, ki si ga je vedno znova postavljal od tiste noči leta1957. Peljal se je po podeželski cesti Long Islanda, ko mu je ob treh zjutraj nenadoma zmanjkalo bencina. Savalas pripoveduje: "Stopil sem v bližnjo kavarnico, da bi povprašal za najbližjo bencinsko črpalko. Tam sem izvedel, da moram po cesti naprej v smeri avtoceste. Ravno sem se odpravil, ko sem zaslišal piskajoči glas, ki mi je ponudil, da me odpelje. Obrnil sem se in zagledal moškega v črnem cadillacu. Prisedel sem in odpeljal me je do bencinske črpalke. Posodil mi je celo denar, da sem kupil bencin. Ker sem vztrajal, da mu moram denar na vsak način vrniti, je neznanec na listek napisal svoje ime, naslov in telefonsko številko in mi ga izročil, da mu tako lahko ob priliki, vrnem denar. Kmalu zatem sem poklical tega gospoda. Ženski glas pri telefonu mi je odgovoril, da je ta gospod - njen mož, že tri leta mrtev. Presenečen in radoveden hkrati, se je Savalas odloči obiskati to žensko. S seboj je vzel listek na katerem mu je neznanec napisal svoj naslov. Ženska je povedala, da je to nedvomno moževa pisava. Savalas je opisal še obleko ki jo je možak nosil na sebi na večer skrivnostnega srečanja. Ta pa je ustrezala obleki, v kateri je bil mož pokopan.


Je torej Savalas v resnici videl duha? Odgovor ostaja zavit v temo tiste noči.


DUHOVI, KI PRINAŠAJO SPOROČILA

Zakaj se duhovi prikažejo živim ljudem?! V veliki večini so to "duhovi slabe vesti", žrtve krivice, ki potem prosijo žive, naj jih dostojno pokopljejo ali jim izpolnijo kake želje - ali pa prosijo samo za malo usmiljenja. Nekateri iščejo mir. Drugi izražajo svoje zadovoljstvo, ker nimajo miru.


Raynham Hall je veličastna graščina blizu Fakenhama v Norfolku. Po njej že vrsto let straši ženska v rjavi obleki. Pravijo, da je duh Dorothy Walpole, sestre sira Roberta Walpola, ki je leta 1721 postal britanski ministrski predsednik. Tudi Dorothy-in oče je bil član parlamenta. Postal je varuh trinajstletnega vikonta, Charlesa Townsheda. Dorothy in Charles sta skupaj odraščala in se tudi zaljubila. Hotela sta se poročiti, a nista dobila blagoslova Dorothy-inega očeta, ker je menil, da bodo ljudje mislili, da so se Walpoli polakomnili Townshedovega bogastva in posestev. Toda Charles se je kmalu uklonil in se poročil s hčerko nekega barona. Dorothy je žalost zatirala z vrsto razuzdanih zabav v Parizu. Leta 1711 pa je zvedela, da je Charlesova žena umrla in odhitela v Raynham. V enem letu sta bila poročena in nekaj časa neskončno srečna. Nato pa je Charles izvedel za njeno življenje v Parizu. Bil je besen in jo zaprl v njene sobane. Nikogar ni pustil k njej in ona ni smela ven. Čez deset let je umrla. Bojda naj bi umrla za črnimi kozami, a so ljudje šušljali, da naj bi jo nekdo porinil po stopnicah. Njen duh so kmalu začeli videvati družinski člani služabniki in gostje.


Leta 1786 je v graščini prespal kralj Jurij tretji. Sredi noči se je zbudil in zagledal ob svoji postelji v rjavo oblečeno žensko z razmršenimi lasmi in pepelnatim obrazom. V sami spalni srajci in nočni čepici je zbežal iz svoje sobe. Tako je divjal, da se je zbudila cela graščina. Townshendovi so bili tako iz sebe, ker so vznemirili tako visokega gosta. Ponoči so v sobo postavili na stražo logarje. Ti so čez nekaj dni zares videli žensko v rjavem, ki je stopala po hodniku. Eden od stražarjev je stopil iz sobe in jo pozval, naj se ustavi, pa je šla gladko skozi njega. Za trenutek ga je zazeblo do kosti, nato je bilo spet vse po starem. Je to resnica ali laž?!


DUHOVI, KI JIH SLIŠIMO, A JIH NE VIDIMO

Obstajajo tudi prikazni, ki jih slišimo, a jih ne vidimo. So sile, ki povzročajo strah zbujajoč, nerazložljiv ropot sredi noči. In v mnogih pogledih so bolj grozljive od prikazni, ki jih lahko tudi vidimo.


Prvi zapiski o takšnem duhu izvirajo iz leta 355 našega štetja. V Bingenu ob nemškem delu Rena je nerazložljiva sila metala ljudi iz postelje, kamenje po zraku in se oglašala s čudnimi glasovi. Od takrat so nevidni duhovi razsajali povsod po svetu. Leta1890 je profesor Cesare Lambroso raziskoval narazložljivo razgrajanje v majhni gostilni v Torinu v Italiji. Nenadoma je začela nevidna roka metati ob tla steklenice z vinom, leteli so čevlji po zraku. Leta 1973 je na družinsko hišo v Port Louisu na Mauritiusu skoraj en teden deževalo kamenje in drugi predmeti. Napadi so se nadaljevali celo, potem, ko so zaprli vsa okna in vrata.





Duše umrlih


Jutro…začetek dneva – rojstvo.


Eden najlepših trenutkov v življenju.


A le kdo pravi, da večer ni lep?!


Ali ni lepo, ko še zadnji žarek vstane v globino morja?!


Ja, seveda je lepo!


Vsaka stvar je po svoje lepa in zakaj potem smrt ne bi bila lepa?!


Saj nastaneš iz prahu in se prav tako vanj tudi povrneš!


A nekaj ostane, ….je to morda duh, duša?!


Je svet poln izgubljenih duš?!


Mogoče, toda zakaj potem vidijo samo prikazni, duhove starih ljudi,


saj mladi tudi umirajo!


Uganka!!


Reši pa jo lahko samo tisti, ki bo umrl in potem vstal od mrtvih.


Ali pa ne … kdo ve!







PREŽIVETJE DUŠE


Vera, da imajo človeška bitja dušo je pradavno. Obstajajo nekatera pričevanja, ki podpirajo teorijo, da je to prepričanje skoraj tako staro kot zmožnost človeštva, da si izdela orodje. V najdiščih kamene dobe so arheologi našli človeške kosti, ki so bile obarvane z rdečo okro. Arheologi domnevajo, da je bil to bržkone poizkus, preživetja duše preminulega. Tako dejanje bi umrlemu omogočilo večno življenje. Ustrezni simbol je rdeča barva, ki predstavlja kri.


Prav lahko, da so rdeče obarvali kosti samo poglavarjem ali drugim posameznikom o katerih so mislili, da bi njihove duše lahko preživele smrt. V starem Egiptu so vsekakor verjeli, da preživijo edino duše velikašev, ki se gredo pridružit bogu sonca. Pozneje so prepoznali, da smrt preživi prav vsaka duša

Kul, daj še