Lilith wrote on 13.07.2004 at 11:03:08:



Zelo " močni " stavki in sporočilo.

Če  povežem to besedilo z besedilom Thomasa Moora ( Nega  duše ) v tistem delu, ko opisuje podobo očeta, matere in otroka ,pridem do sledečih spoznanj : 1. duša  ( in s tem naše življenje v celoti ) ves čas " operira " z osebo ( izkušnjo ) pravega očeta ter z osebo notranjega očeta (, ki ga duša oblikuje enako mimo naše volje ) in ; 2. v stvarnem življenju smo vedno lahko v vlogi otroka, matere in očeta.
Življenje duše od nas zahteva, da smo sebi oče, mati in otrok hkrati. Pri vsem tem, pa se mi zdi nekaj zelo bistveno. Ali smo razvili notranjo občutljivost za te potrebe duše ( ali mogoče pravilneje povedano ), naše potrebe, ali teh potreb duše nismo sposobni " slišati " .

Če se vrnem k tistemu  zadnjemu delu stavka, ki ga omenja Lilith ..." Potem se začne naravno usmerjati k očetu...Zgodi se kot po neki  biološki uri in je nerazložljivo"...
V življenju poznam kar nekaj odraslih moških in ženskih oseb, ki  skozi vedenje, ravnanje in druga sporočila ves čas kritizirajo in obsojajo vedenje , ravnanje ali značajsko držo svojih staršev, v osnovi pa so bolj ali manj psihološko slepi za dejstvo, da so  v vseh teh značilnostih podobni svojim staršem.  
Kako in zakaj ?  Ključno pri tem kako   bom  kot individuum "prišel na konec " s podobo mojega stvarnega starša je za Junga to  , ali se dogaja proces oblikovanja notranjega starša zavedno ali nezavedno. Če sem skozi vzgojo ter druge naravne danosti sposoben pri sebi udeleženo spremljati proces interakcije med recimo lastnostmi mojega stvarnega očeta ( ali stvarne matere ) ter potrebo duše po oblikovanju mojega notranjega očeta ( ali matere ) potem zmorem skozi to "blokirati" negativno delovanje, mogoče tudi v resnici, negativnega očeta ali matere.

V primeru pa, da ta   proces oblikovanja notranjih staršev poteka bolj ali manj nezavedno pa se mi zelo lahko zgodi, da me bo okolica pričela opozarjati  na to, da sem v svojem ravnanju, značaju, vedenju podoben nekomu, ki mu mogoče ne želim biti podoben.

Mislim, da nam skozi  to naravno danost oblikovanja notranjih staršev duša daje možnost, da " prečistimo " naše stvarne starše in si oblikujemo našo lastno družino v tem smislu , da  smo samemu sebi hkrati oče, mati in otrok.
Zelo lepo.

Tolmunska voda, vrelec, predstavlja dušo. če človek ukrepa, duša ukrepa. Duša ne naredi ničesar, če sami ne naredite ničesar ;   toda če zanetite ogenj, naseka les; če naredite čoln, postane ocean.

Toda velikodušni odgovor svetega vrelca je odvisen od resnega, odločilnega prizadevanja moškega in ženske. Deček jeprepoznal razliko med posvetnim in obrednim prostorom. Moški in ženska, ki pripravljena in mirna stopita v obredni prostor, dobita od njega nekaj nazaj.

Temperament brez poučevanja

Ko je oče podnevi odsoten in se šele ob šestih vrne domov, so otroci deležni le njegovega temperamenta, ne pa učenja. Kaj naj jih uči, če dela za korporacijo ? Nerad jim opisuje, kaj se v resnici dogaja....

Današnji oče navadno prinese domov zamerljivost, porojeno iz nemoči in obupa, pomešano z dolgoletno osramočenostjo in otopelostjo, posebej značilno za tiste, ki svoje delo sovražijo...

Hrepenenje po očetovem blagoslovu, predanem v poučevanju, je še vedno navzoče, čeprav malce okamenelo ; vendar ga otroci ne dobijo. Zlasti sin je namesto tega deležen očeta, ki nikoli ne blagoslovi, ogroženega, ljubosumnega " nikogaršnjega očeta ".

Očetova odmaknjenost lahko resno okvari hčerino sposobnost za dobro sodelovanje v poznejših odnosih z moškimi. Večina besa, ki ga nekatere ženske usmerjajo v patriarhat, izhaja iz hudega razočaranja nad pomanjkljivim očetovim poučevanjem.

Sistem, v katerem živimo, ne časti ne moškega ne ženskega načina čutenja. Sistem industrijske prevlade določa, kaj nam pripada v svetu virov, vrednot in dolžnosti ; katere živali naj živijo in katere naj poginejo : kako ravnamo z otroki. Industrijska prevlada ne pozna ne kralja ne kraljice.

vsa pohvala za te tekste in se priporočam za še , če je mogoče...

Nič čudnega, da tak otrok v najstništvu išče enoposteljne sobe, materinske ženske, guruje, sisteme, umike, "nenavezanost". Pri tridesetih ali petintridesetih se še zmeraj počuti nezaščitenega in nesposobnega, da bi se branil pred drugimi, togotnimi v lastni nezaščitenosti....
...Mislim, da zaradi zgodnje smrti notranjih bojevnikov deček v moškem ne more odrasti. Možno je, da njihova smrt preprečuje tudi razvoj ženske plati v dečku....
Zgodi se, da notranji deček v moteni družini še leta in leta ostaja osramočen, premagan, razočaran in ohromljen. "Žrtev sem", ponavlja, in res je. Toda prav zaradi istovetenja z žrtvijo ostaja dušna hiša odprta in dostopna za nove vdore. Večina današnjih moških nima v sebi dovolj prebujenih ali živih bojevnikov za obrambo dušnega doma. In večina ljudi, moških in žensk, sploh ne ve, kakšni naj bi bili pravi zunanji ali notranji bojevniki in kakšne občutke naj bi zbujali.

Lakota po kralju v času brez očeta
(Notranji kralj)

Notranji kralj je tisti v nas, ki ve, kaj si želimo delati do konca življenja ali do konca meseca ali do večera. Zelo jasno ve, kaj si želimo, in mnenje okoliških ljudi ne onesnažuje njegove izbire. Notranji kralj je povezan z našim ognjem smisla in strasti.
Ko smo bili stari leto ali dve, je bil notranji kralj zelo živ in energičen. Največkrat smo vedeli, kaj hočemo, kar smo povedali sebi in drugim. Seveda se nekatere družine ne menijo za želje otrok.
Kralj večine od nas je bil že zgodaj ubit. Kralj ne more umreti za vedno, vendar pade in umre.
Ko so notranji bojevniki prešibki, da bi ga zaščitili - in kako bi pri dveh ali treh letih mogli biti dovolj močni-, kralj umre.
Lahko bi tudi rekli, da notranji kralj predstavlja naše počutje, daje mu vsebino, je odvisen od njega. Otrok ima svoje počutje - želi se igrati ali ostati v sobi ali biti prismojen. Počutje odraslih je pomembnejše. Depresiven, alkoholičen ali deloholičen starš je izjemno muhast, zato mora biti v središču pozornosti. Otroci in partner se mu morajo prilagajati, mu služiti, ga oskrbovati, žrtvovati svojega. Tedaj je kralj žrtvovan in umre. Dvanajstleten otrok ne zmore več določiti svojega počutja.
Moški, čigar kralj je izginil, ne ve, ali ima pravico odločati, včasih niti o tem, kako naj preživi dan.....

Nekateri ljudje imajo močnega kralja, ko govorijo ali predavajo v javnosti, zmerno močnega, ko izmenjujejo mnenje s petimi, šestimi ljudmi, in šibkega, ko so v dvoje.

...Postopek obujanja notranjega kralja, če pogledamo navznoter, se začne s pozornim spremljanjem drobnih želja - s prepoznavanjem namigov, kaj si resnično želimo.....Pri štiridesetih ali petdesetih se nemara spomnimo, kakšne vrste moški ali ženska nam v resnici ugaja. Česa smo se veselili v otroštvu, preden smo se odrekli življenju, da bi ugajali drugim ali jih negovali ali delali, kar pričakujejo od nas.

cooolllll , yeeess, ookk

kaj pa vem, a je to za splošno uporabo ali so kake izjeme?

Lilith, zanima me od kje pobiraš ta razmišljanja-tekste?

Oživljanje notranjih bojevnikov
(Pomik od bakra k železu)

Zavarovanje meja in kralja pomeni prenesti kljuko na notranjo stran vrat. Odraščanje samo po sebi ne pripomore k temu. Moški pri petintridesetih ali petinštiridesetih se lahko zamakne, brž ko zasliši roko, ki pritiska na kljuko na zunanji strani vrat, in dopusti, da se vse zgodi znova. Bojevnikova naloga je prekiniti zamaknjenost. Postopoma se moški ali ženska naučita prepoznati znake zamaknjenosti in ljudi, ki ju lahko pahnejo vanjo. Prispodobno je naloga v tem, da prenesemo kljuko na notranjo stran vrat. Bolj kot častimo notranje bojevnike, bolj verjetno je, da nas bodo opozorili, ko bo kdo pritiskal nanjo.

Vsakič, ko prosimo intuicijo naših bojevnikov, naj izvoha zasramovalce, pridobimo nekaj zvitosti. Nemara izgubimo nekaj "deške naivnosti", nekaj "optimističnega pogleda na človeško naravo", vendar nismo več ranjeni šestletnik. Ranjeni otrok nemara še vedno potrebuje nego in obrambo, vendar si nas ne lasti več.

Bojevnikova naloga je, da nas opozori, ko nam kdo namerava predati nekaj svojega sramu. Po končanem govoru ali predavanju napr. se nemara kdo oglasi: "Všeč mi je bilo, kar ste povedali, samo nekaj me moti. Naj vam povem, kaj je to?" Sedaj je čas. Poslušalec je lahko dobronameren ali pa ne. Če notranji bojevnik odkloni, lahko odgovorite: "Danes ne bi želel, da bi me osramotili, če nimate nič proti." Ni treba, da zamahnete s palico po človeku. Včasih že beseda "sramota" zadošča za obrambo meje. Nemara je videti pretresen in reče, da sploh ni imel take namere... oh, seveda ne.
....
Odiseja govori o notranjih snubcih, ki se želijo poročiti z dušo. Ti zobati snubci imajo svoje načrte za vaše življenje. Če človek nikoli ne dvigne meča, je nemara odlično ocenjen za prijaznost, vendar lahko konča kot suženj snubcev ali tarča dogovorjene poroke.
To se lahko pripeti tudi kulturi. Če se kultura ne ukvarja z bojevniško energijo - če je zavestno ne prepozna, če je ne disciplinira in časti-, slednja prevzame obliko uličnih tolp, pretepanja žene, mamilarskega nasilja, surovosti do otrok in brezciljne morije.