Pri programiranju procesiranja novega človeka, bi se blo dobro vprašat, kako procesirajo živa bitja sploh.
Ko bitja na neki stopnji evolucije razvijejo nevronski presežek, se vzpostavi duševni potencial, ki omogoča prvo vprašanje o pojavnosti (kaj je svet za mene, za mojo telesnost, s pomočjo občutenj), da bi na višjih stopnjah sledili še vprašanji (kaj je svet tam zunaj s pomočjo čustvovanj in mišljenj). Nikaršnega čistega spoznanja a priori ni. Je le kontinuiran proces kulturne interpretacije pojavnega sveta na presečišču enkratnih pojavov pred našo duševnostjo in izkustva, shranjenega v napšem spominu.
Ti so trije temeljni dotoki informacij vseh više razvitih bitij, tudi človeka. Glede na njih lahko postavimo tri temljena vprašanja, ki si jih bitje v življenju postavlja. Ne gre niti za biološko univerzalne niti za kulturno relativne dimenzije spraševanja, ampak za vsako živalsko vrsto specifične kombinacije vseh ravni pri procesiranju informacij. Specifično za človeka je to, da oblikuje zavestno duševno življenje, genereira relativno avtonomne endogene dotoke informacij, na katere se potem odziva.
Tri temljna idealnotipska vprašanja, ki si jih človek neizogibno zastavlja, ko se sooča življenjskim okoljem, so:
- kako se svet odraža v meni in si odgovarja s tem, kaj mu ugaja in kaj ne (občutenja)
- kaj je v svetu za mene dobro in kaj slabo (čustva)
- kaj je v svetu za mene resnično in kaj ne (mišljenja)
Ker gre za univerzalna vprašanja, ki se pojavljajo v vseh človeških skupnostih, to na najbolj temeljni ravni implicira kulturno sorodnost (neki skupen repertoar občutenj, čustvovanj in mišljenj vseh ljudi), ki pa je v vsaki skupnosti tematizirana seveda na čisto specifičen, neponovljiv način.
Kognitivno kolo življenja:
+
dobro
.
ugajajoče . | . resnično
\ | /
. \ | / .
\ | /
. \ | / .
\ | /
+ - . \ | / . - +
\ /
. /\ .
/| \
. / | \ .
/ | \
. / | \ .
/ | \
lažno . | . odbijajoče
.
slabo
-
Tako oblikujemo komplesno nezavedno kulturo duševnosti, ki jo sestvaljajo klasifikacije pojavnega sveta na dimenzijah ugodij, vrednot in dejstev. Na ravni vsakdanjega življenja v občutenjih ugodja, v mišljenju različen oblike znanja, v čustvih pa vrednotenja. V zavestnem ustvarjalnem življenju modernega človeka se je iz občutenj estetskih doživljanj razvila umetnost, iz moralnega vrednotenja etika (norme različnih poklicnih skupin, med njimi kot ena prvih religija duhovščine), iz znanja pa znanost.
Evo, tolk o lastnostih, ki determinija modernega človeka, ki jih po moje skor da ni mogoče ignorirat pri zavestnem konstuiranju novega/post modernega človeka.