Pozdrav!

Mene nekaj muči... Veliko razmišljam, da bi imela otroka. Ko vidim na cesti dojenčka kar... oh... Ko pa kakšnega dobim v naročje je konec. Kakšno leto moram še počakati, da se vse stvari uredijo (služba, dom...). Vem, da je to velika odgovornost. Ampak jaz sem pripravljena - čustveno.

Dragi starši... Kako je bilo pri vas? Ste imeli tudi take želje? Boste z mano delili kakšno izkušnjo?  

soncnica wrote on 12.06.2004 at 12:23:24:



Prvo moraš razčistiti sama pri sebi s temi pojmi:

Malce se mi zdi, da imaš preveč romantične in idealizirane poglede na materinstvo, saj pri takih velikopoteznih odločitvah mora iti za soodgovorno starševstvo, ti pa nikjer ne omenjaš svojega partnerja, kot da bi šlo za samovoljno odoločitev, ker mora biti tvoj partner enako vključen in emancipiran pri vzgoji in načrtovanju družine kot ti, da si ne boš morebiti domišljala, da opavljaš edino funkcijo izolirane žene-mučenice, ki bo čaščena in oboževana, pri čemer bi uživala, kar bi te to dvigalo na prestol izkrivljenega materinstva. Zraven ob sebi rabiš še odraslega in zrelega intimnega seksualnega partnerja, imeti moraš svoj poklic in delovno mesto, svoj položaj v družbi, svoj prijateljski krog, svoje konjičke, svojo osebnost in identiteto, ki se ne more izčrpati samo in edino v materinstvu?


Sončnica, si srečna v življenju, saj bi kot mati morala razumeti, da ti otrok ne more prinesti sreče, ki je nimaš, temveč te lahko le razširi in dopolni srečo, ki jo že imaš. Otrok v nobenem primeru ne sme biti tvoj edini vir sreče. Če se to zgodi, in zgodi se še preveč pogosto, potem je to najbolj grob egoizem, nehumana zloraba nemočnega otroka, njegovo stalno uničevanje in priklepanje nase, ki mu lahko zelo psihično škoduje? Saj to hitro vodi v zasužnejvanje otroka, onemogoča njegovo individualizacijo in spreminja mater v posesivno in oblastiželjno lastnico, ki si kasneje preko otroka jemlje plačilo za vse tisto, za kar je bila prikrajšana.


Mati se ne more sama odločiti za otroka in kvalitetno uresničiti svoje odločitve, če ostaja na vseh drugih področjih in funkcijah nezadovoljna, prikrajšana, pomanjkljiva in nekvalitetna. Ne more biti dobra, zadovoljna in kvalitetna mati, če je hkrati nezadovoljna seksualna in intimna parterica, frustrirana na delovnem mestu, osamljena soseda, ki je izolirana v družbeni skupnosti. Če se počutiš tako, boš te pomanjkljivosti skušala nadomestiti z materinstvom, kar se bo zate in za otroka pogubno končalo.

     

Želim ti vse naj naj naj najlepše!

Še nekaj napotkov:

Ne smeš podlegati zgrešeni ideji o feminiziranem starševstvu, ki temelji na predsodku o nekkašnih moških in ženskih osebnostnih kvalitetah, da je za otroka mati prva, šele potem pride oče - to je mit.

Očetu moraš dopustiti, da je bo od spočetja naprej spremljal otrokov razvoj v maternici, da bo prisostoval pri porodu, da sodeluje pri otrokovi negi, da ne bo očka prikrajšan za skupno "materinstvo".

V nobenem primeru ne smeš očeta odtraniti in zapostavljati iz neposrednega stika z otrokom (izključno materinstvo), ker to bi bilo zelo sebično in načrtno dejanje, da si lastiš čustveni monopol nad otokom, da se otrok čustveno bolj naveže na mater, kar se odraža predvsem pri tem, da otroci ob razvezah raje ostanejo pri materah kot ob očetih, da so na starost matere bolj spoštovane kot očetje in podobno...

Očetovska naloga ni samo, da otroka spočnejo, ampak tudi, da tega otroka skupaj z materjo "nosijo" in "rodijo", saj otrok ni tvoj, mapak je od obeh, da ne pride do do družinske trojice ali trikotnikov.

Ustavariti morata takšne družinske razmere, da ne bo prostora za patriarhat in ne za matriarhat, ne za "moška" in ne za "ženska" opravila. Pri tem pa morata paziti, da nežrtvujeta zakona družini, zakonske postelje pa ne otroški sobi, ampak težiti za emancipirano starševstvo, kjer gre za razporeditev izmenično privzetih nalog, brez podrejenosti ali nadrejenosti enaga od staršev.

V nobenem primeru ne smeš dopustiti, da otrok prek otebe zadovoljuje le čustvene, notranje potrebe, oče pa je samo zunanji varuh, organizacijski, ekonosmki in družbeni skrbnik otroka => teh manipulacij se poslužujejo nekatere matere, da si pridobijo dosmrtno materinstvo

Kakšni so cilji vzgoje svojih otrok, Sončnica?

soncnica wrote on 12.06.2004 at 14:39:53:



Zdaj je prišel tvoj čas, zato se kar prepusti naravi. Zdaj je tudi pravi čas, ne bo čez eno leto ali dve bolj pravi čas, ne bodo stvari bolj urejene za otroka. Ljudje sicer pogosto mislimo, da mora biti urejeno še to, pa ono, potem je vse pripravljeno za otroke. Tudi jaz sem tako mislila, ampak sem se motila. Kadarkoli imaš otroke, je pravi čas, nikoli ni bolj primeren čas.

hvala za vaša mnenja.

potrdila se je moja domneva, da ženske bolj vedo o čem govorim.

Alterego- se kar strinjam s tabo glede vzgoje.

Drage moje! Dajte prostim deliti z mano, kako se ve počutite? Kako je biti mati? Mene zdej prav vse zanima...  

Hvala.
Čudovit dan vam želim  

Mene pa nekej zanima...A se vi strinjate s tem,da mora ženska začutit,da si fuuuul želi otroka-da se v njej zbudi materinski nagon pa to,a v bistvu sploh to obstaja?Ker glih zdej smo enkrat debatiral o tem,kdaj je ženska pripravljena met otroka...Ugotovil smo,da takrat,ko je pripravljena svojega notranjega otroka dat na stran vsaj za par let(žuranje,kupovanje stvari bolj sebi kot pa komu drugemu,itd-da me ne bo kdo narobe razumel,nisem rekla,da mora to popolnoma izključit...) in ne šele takrat,ko ona ful začuti željo in potrebo po tem,da bi ga imela...Ma sej ne vem,če ste me prov razumel...V glavnem to mene mal muči...ker kao materinski nagon naj ne bi obstajal...V tem smislu...Npr,jst si zelo želim otroka,zavedam se odgovornosti starševstva(se pravi moje ego stanje otroka je v veliki meri pod kontrolo),ampak nimam pa neke noooooreeeeee želje po njem.Vem pa,da sem pripravljena nanj.In to me je mal begalo.Al zdej moram še mal počakat,da se zbudi v meni tista neustavljiva želja al kaj... To si nisem še čist do konca razložila.Mame,kaj pravte...Kako je s tem?Ma sej vem,da sem zakomplicirala...pa kaj čem... Ni ne prvič ne zadnjič....
Sicer pa,Sončnica:srečno! Aja,toplo priporočam eno krasno knjigco:DDružinski pogovori.Meni je fantastična!Dala mi je ogromno odgovorov.

soncnica wrote on 21.06.2004 at 20:05:41:


Zakaj vedno govoriš v ednini? Oba is morata želeti otroka, otrok je od obeh, nikakor pa ni vajina last?  Ni isto, kot da si kupiš kuža, ker se ti zdi ljubek in bi ga božal, pa se odločiš za njega, ampak gre za veliko odgovornost? Otrok rabi očeta ravno tako kot mater. Zakaj ne govoriš, želiva si otroka, namesto želim si otroka?