evo tko na hitr mi neki na pamet padl.... kao:D

torej a je al ni sprejemljivo naslednje dejanje..:

nekateri pac smsje pisejo v poseben zvezek, da jih majo spravlene.. in zdej ce recimo nekdo taki osebi pise en SMS k je ful oseben, k je njegova skrivnost, k nebi nkol povedu, .. in je bistvena za razumevanje osebe(ta ki pise namrec)..


torej in ce ta oseba noce da se njen sms napise v zvezek...a ma pravico to zahtevat? da se ne napise?(ker sprejematelj pac zapise vse smsje v zvezek)

kaj si mislite?

ne pisat sms jov v zvezek sploh

Quote:


Ne, ta oseba nima pravice tega zahtevat. Ker s tem jst nimam več pravice, kaj naj napišem v svoj dnevnik in kaj ne. Svojo informacijo/skrivnost bo lahko kontrolirala edino tako, da je ne izda. Ker ta oseba ne more imeti nadzora nad menoj. Lahko nadzira le sebe in vse kar pove/ne pove. Eventuelno lahko prosi, da se ta informacija ne posreduje naprej t.j. ne pokaže tretjim zainteresiranim javnostim. Lahko prosi, kaj pa ti narediš je stvar naslova tega topica, mogoče pa ti v bistvu to sprašujejš. Torej ali lahko izdamo skrivnosti drugih ljudi. To je jasno, če smo bitches potem ja, če ne, pa ne. Še vedno pa vztrajam, da to ni tvoj problem, ampak problem oddajnika. Najbolj zanesljivo je informacijo kontrolirat kar sam.   Vse kar bo iz tvojega dejanja sledilo lahko ima posledice. In stvar je v tem, da jih lahko za nekaj časa zadržiš, če se bosta zato oba boljš počutla, ampak slej kot prej je namen skritih stvari, da pridejo na površje. Z namenom to deal with it. Torej, kar narediš, ni narobe.  

ok pustmo ce ce pa to..
ajde recmo da me zanima vas cut za etiko/moralo..
kajti te stvari imajo svoja "pravila" in me zanima kako je to zdej v tem primeru..
je al ni moralno/eticno?

se informacije:
pa oseba A ni vedla da oseba B pise v zvezek...

rose: ni dnevnik, je sms zvezek:)

sej vem da se kle skriva uzad, razni egoti in vse...
no ko smo ze pri tem.. mi je se neki padlo na pamet..
a je mozno da lahko stvari meris po tem, cemu se more dolocena oseba odrect, da ustreze drugi..
cemu se more A odrect da ustreze B.. in cemu se more B odrect da ustreze A?

Vsebine, ki jih delimo z drugimi kot skrivnosti, niso nč drugega kot sredstvo, s katerimi druge vežemo nase. Kljub temu, da se kažejo kot izraz zaupanja, so takoj, ko jih opredlimo kot skrivnost, izrazi nezaupanja do tistega, ki jim je bila neka vsebina zauapana v čuvanje  kot skrivnost. Odonsi, ki temeljijo na skupnem čuvaju skrivnosti kar sami kličejo po tem, da bi to spono nezaupanja razbili. Gre res za neke vrste vez skoz  odrekanje: odrekanje skušnjavi.  

Najbočljše vezivo  je tista  skrivnost, ki je tako skrivnostna, da jo je nemogoče razkrit, ker je njena vsebina mitska. Take mitske srivnosti povezujejo cela občestva, od skrivnostne oblike in lokacije svetega grala do skrivnostne oblike in lokacije skrinje zveze. Kljub temu, da se vsak član  skupnosti, ki jo povezuje skupna skrivnost, to skrivnost  prizdeva razkrit in na tak način skupnost odrešit, tega  seveda zaradi mitskosti  vsebine nobenmu ne uspe nardit.  

Tko da če dva SMS akterja hočta res tranjo zavezo njune  skupnosti na podlagi skrivnosti, morata iz tega SMS v zevezku naredit mit tko kot so (mislim da rastafarjanci) naredl mit o mojzesevih tablah z desetimi božjimi zapovedmi, ki so baje spravljene v skrivnostni  v skrinji zaveze na nekem etiopskem otoku  ali krščani nardili mit o svetem gralu, iz katerega je baje pil jezus vino pri zadnji večerji in ki je izginil nekam  na vzhodu (v indijo, ki je bil takrat sinonim za konec sveta).

Najboljš skratka, da ta zvezek nekam skrivnostno zgine, tko vaju oba razberemeni spone čuvarjev skrivnosti, ker v bistvu pol ničesar ne skrivata, skrivnost pa kljub temu  ovisi    v zraku kot  ena napetost, da  se  lahko kadrakoli neodvisno od vaju razkije, prav ta  napetost pa  vaju neodvisno drug od drugega povezje, ne da bi se kdorkoli  moral čemerkoli odrekat.   

Razen dvomu o resničnosti  mita o skrivnostnem  zvezku z SMS-om, seveda.