če bi bilo možno opisati zadnje obdobje mojega življenja metaforično, bi ga opisala kot obdobje pisem
prejemanja pisem in pošiljanja pisem
pisma sem pošiljala v svet polna upanja in prejela največkrat pisma neprijetne vsebine in takšne, ki me je mnogokrat razočarala
a kako to sprejeti - niti ni tako lahka vaja, kakor koli že
a danes, poslušajte, prejmem pismo, ki je odtehtalo vse za nazaj: sprejeta sem v službo
ne, saj najprej nisem mogla verjeti
siaj sprejeta v službohvala tebi, o Bog * hvala vsem angelom v nebesih * hvala tebi mama * hvala tebi oče * hvala tebi sestra * hvala vam, moji prijatelji
in najlepša hvala vsem, prav vsem forumašem, ki ste delili z menoj toliko nepozabnih trenutkov
hvala vam, ker ste mi stali ob strani, da ste mi vlivali samozaupanje, mnogokrat in tedaj, ko sem bila že popolnoma v breznu brezupa
hvala vsem, ki ste se srečali kdaj z menoj "v živo", ker ste me sprejeli, hvala vsem, ki ste me kdaj objeli
hvala vsem, ker ste me veliko naučili in ker ste

o Bog, včasih je kakšen trenutek tako lep, da bi ga obdržal za večno
a naj gre, naj gre naprej in naj vliva upanje in pogum za zaupanje še mnogim drugim, naj vedo in naj izvedo: DA se
včeraj sem bila na otvoritvi razstave v NUK-u, razstave, ki skuša na preprost način predstaviti drobce iz življenja dr. Klementa Juga, našega filozofa in alpinista
iz njegove zapuščine so izbrali nekaj njegovih krasnih misli
naj bo njegova zadnja beseda za današnji dogodek:
NAJHUJŠI JE STRAH PRED SMRTJO, A NE TELESNO SMRTJO, MARVEČ STRAH PRED NOTRANJO SMRTJO, PRED ONIM GROZNIM TRENUTKOM, KO SE ČLOVEK ODPOVE IDEALOM SVOJE MLADOSTI, KO MU UMRE VSE, KAR JE BILO V NJEM LEPEGA: HREPENENJE, UPANJE, LJUBEZEN.
in:
ZMAGOVATI JE TREBA - ŽIVETI PA NI TREBA.