Lilith wrote on 15.05.2004 at 12:01:36:Rose, picola, en_bk...

Kaj sem ugotavljala...glede sprejemanja....da je edina stvar, ki sem jo sposobna sprejeti v bistvu da, da se je nekaj zgodilo in tega ne morem spreminjati...da se je najin odnos spremenil...
Glede iskrenosti...ja, boli v bistvu zaradi mojih lastnih pričakovanj, da bi bila nekomu dovolj pomembna (pa saj ne govorim zdaj o mimoidočem iz ulice...pač pa o osebi, ki je v življenju igrala pomembno vlogo....meni....in verjetno je boleče sprejeti...da jaz njej ne...)Je to naivnost? Mah, jaz je premorem kar dosti...teh naivnih pričakovanj, da bodo ljudje dobri, če bom jaz do njih...ta naivnost izhaja iz čustvenega področja..moj racionalni del pa analizira svet kot tak in mi dnevno sporoča, da je potrebno zelo selekcionirati, koga spuščamo v življenje...
A je potem to že sprejemanje...če se zavem, da tako je in ne more biti drugače... Kaj pa je potem z mojimi čustvi do osebe...nikoli več ji ne bom zaupala, ne bom je mogla spoštovati....največ kar lahko..je da se tudi s tem sprijaznim in grem dalje...Je to sprejemanje?
Ker ene stvari pa ne bom nikoli sposobna, mislim vsaj, da ne... Da bi se do te osebe obnašala, kot da se ni nič zgodilo...
Ker se je.
Povejte mi, ali je odpuščanje to, da se pretvarjaš da se ni nič zgodilo? Menda ja ne...
A sem sebična, ker ne upoštevam vseh njegovih deficitov, pa vzorcev, pa hude preteklosti? Menda ja ne...
Tako da sprijaznjenje...to je najbrž največ, česa sem sposobna...
Moj odnos do te osebe pa ne more biti več enak.
Hm, jaz tole ne dojemam kot sprejemanje in potem odpuščanje. To je zame spoznanje. Spoznanje, da se ti je zgodilo... kar se pač je. Spoznanje povzroča bolečino (jezo, razočaranje, obup...). Takrat me zamika, da bi to svojo bolečino čim bolj jasno predstavil tistemu, ki jo je povzročil /raje še malo bolj dramatično/, skozi jok ali maščevanje ali udarce ali prezir ali kaj drugega. Če sem čisto slučajno mogoče priseben nekoliko, pa skozi pogovor /ne prepir/. Potem se odločam, katera od naslednjih mikavnih opcij je najprimernejša zame /glede na stopnjo prizadetosti/. Zelo potegne tista, ko povzročitelja ne spustim od sebe, da mu potem kar naprej lahko kažem in ga opominjam, kako zelo me je ranil in mu ne pustim niti slučajno, da bi on to pozabil. Mmmm, paše...a ne. Druga je že malo težja. Delam se (pred njim in pred seboj/, kako mi je vseeno zanj, kako sem močan in mene pa kaj takega že ne more sesuti, kako ga ne potrebujem, ga odpikam in če se le da /če ga še kdaj srečam/, mu pokažem, kako mi je sedaj pa sploh bolje brez njega. Taka dokaj drastična opcija je tudi, da se sesujem in propadem /je prav tako mikavna/.
Vse to je pravzaprav dokaj enostavno doseči in na žalost se jih najbrž kar nekaj odloči za zalizanje ran na enega od teh načinov. Kje je tu sprejemanje in odpuščanje. Ni ga.
Sprejemanje in odpuščanje je mnogo bolj zagoveden proces. Predstaviti povzročitelju svojo bolečino brez obtoževanja, slišati in sprejeti njegove razloge, je hudimano težko. Se spustiti vase toliko iskreno in tolikokrat, da sprejmem dejstvo, da je bolečina in njen obseg, kot reakcija na določeno dejanje, moja izbira, je hudimano težko. Oprostiti sebi /ker sem bil toliko naiven, da sem verjel, ker nisem bil pozoren,.../, sprejeti svoj del odgovornosti /sem ga zanemarjal, sem mu bil nezvest, sem ga jemal kot samoumevnega, sem ga pretepal, sem ga poniževal, nisem slišal njegovih opozoril..../, je hudimano težko. Sprejeti, da bolečina ovira predvsem mene, je hudimano težko. Sprejeti, da s tem, ko bolečino odslovim, ker me ovira, ne zanikam kar mi je bilo storjeno in ne izdajam samega sebe, je hudimano težko.
Če mi slučajno vse tole rata, je to zame sprejemanje. Kje pa je odpuščanje? Se je zgodilo skozi sprejemanje.
en bk