Quote:Pises, da ti premlevanje ne gre. Jest si pa tudi ne predstavljam, da bi ti ze prav veliko ljudi pocila po gobcu (ne verjamem ti, pa da te ni nikdar prijelo).
Ko te nekdo prizadane, gres cez par faz, lahko tudi tako kot je napisala sinjeoka. V prvem trenutku zacutis jezo in si zelis spremenit situacijo, delovanje iz tebe bi bilo lahko v taksnem trenutku precej nasilno. Pa se zadrzis. Potem se umaknes in poskusas predelat zamero in bolecino, ti ne verjamem, da ju zelis zadrzat in pogrevat, kljub temu, da si del tebe lahko to zeli.
Eni premlevajo, drugi prespimo, pri skoraj vseh pa se pojavijo konfliktni vzgibi, ki jih je treba razresit, da nas ne paralizirajo. Del tega je lahko premlevanje. V posebno hudih primerihje treba celo skozi daljse zalovanje.
In nobeno vnaprejsnje zavedanje in spoznanje ne pomaga. Zamero je treba razresit, sicer ti zacne dolocat zivljenje, tudi cez zalovanje je treba it (mogoce se ga da samo precej skrajsat).
bp
Nisem čist ziher, da sva na isti valovni, pa vseeno:
Nisem napisala, da mi premlevanje ne gre, ampak da se mu poskušam izogibat (ker me iz tu in zdaj odnese v preteklost in prihodnost). Drugače pa mi premlevanje gre zelo dobro od rok, sploh če se mu prepustim.

Da bi me prijelo kdaj koga počit po gobcu, se res ne spomnim. ??? Je pa res me kdaj prijelo, da bi koga (verbalno) odjebala, sam je tud res, da sem te vzgibe kar hitro potlačla nekam vase.

Ko mene kdo prizadane, v prvi fazi ne začutim jeze, ampak bolečino. In definitivno tega ne želim pogrevat in zadržat... ravno to pa po mojem mnenju dosežeš s premlevanjem. Premlevanja jaz ne razumem kot razreševanje, ampak vztrajno ponavljanje lastnega ega: ta mi je naredil to-pa-to, zato...
Drugo pa je prebolevanje (žalovanje, kot ti temu rečeš?). To se strinjam, da je proces, očiščenje, ki ga je treba dati skozi. Kakorkoli že pač posameznik čuti. Jaz ga ga čistim skozi jok, skozi kričanje, zaganjanje v hrib (s solzami po licih), ples ...