Hvala za dosedanja razmišljanja. Bi šla sedaj skozi njih.
M, narediti, kar čutiš....ampak sprejeti tudi posledice za svoja dejanja, to se najbrž strinjaš.

Ker jaz ta hip čutim, da bi najraje šla do njega, pa mu stisnila dve na gobec....samo posledice mi pa niso najbolj všeč.
Sinjeoka, princip maščevanja s trezno glavo je pregovorno boljši od impulzivnosti. Mi je tudi zelo všeč tvoj način reševanja teh situacij. Moj problem pa je ta, da ne znam kar odpustiti...stvari ki ostajajo nerešene, me pa žrejo...in ne bi rada tega dolgo prenašala na svojih plečih, rada bi čimprej opravila z njimi...
...in že se pričnem ukvarjati s sprejemanjem:
picola wrote on 13.05.2004 at 17:55:25:na svet smo prišli z namenom,da se učimo-ljubezni in če bi vse znali,ne bi imeli tu kaj početi.Tudi jaz in ti imava napake-bolje rečeno šibkosti-za nekatere so te šibkosti tako velike,da ne morejo prek njih in naju žive ne morejo videt al jim pa vsaj gremo na živce.In lahko se spomniš(jaz se ga) na kakšen dogodek v tvojem življenju,ko si koga prizadela(namerno ali nenamerno,vsekakor pa ne zavestno-to mislim,da se zavedaš sebe,kaj v resnici počneš) in si kasneje spoznala svojo zmoto(mogoče šele po nekaj letih) in kako ti je bilo potem hudo.Tega sigurno ne bi naredila,če bi se zavedala,kaj počneš.In tudi nekdo,ki je tebe prizadel,se tega ne zaveda(mogoče misli,da se ali pa ti misliš,da se).Tudi človek,ki je nekoga ubil,lahko spozna svojo zmoto(na žalost tega ne zmore več popraviti,ubil naslednjega pa vseeno ne bo).Seveda se vsa stvar zakomplicira,če kdo prizadane nas ali naše bližnje,saj nas preplavijo čustva,preko katerih pa je ponavadi zelo težko it.Vendar za naše in predvsem naše dobro pa je,da lahko odpustimo,saj se s tem rešimo čustvenega strupa,ki nas nažira(in verjamem,da je povzročitelj raka).In mislim,da je to ena naših največjih nalog tukaj.Odpustiti.
Jaz načeloma ne zamerim človeku, ki je dovolj odgovoren, da prepozna svoje napake. Zamerim tistemu, ki ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja... Saj ljudje nismo kar neka bitja, v celoti determinirana s preteklimi vzorci. In kako naj odpustim nekomu, za katerega vem, da ima dovolj svobodne volje, da bi lahko bil tudi odgovoren do mene..pa ni bil?
A se da odpuščanja naučiti? Kako?
Ali pa mi morda moja osnovna predpostavka, da so ljudje dovolj nepogojeni, da zmorejo biti tudi odgovorni, že vnaprej preprečuje odpuščanje?
Quote:Aja pa še nekaj:A se strinjaš,da je zelo pomembno v odnosu med partnerjema,da se sprejmeta takšna,kakršna sta(ker drugače se lahko celo življenje prepirata,itd),se pravi,da ugotovita,da so za njune obrambe(ki ti jih je razložila Miška in ki jih kot psihologinja najbrž poznaš) krivi vzorci,ki smo jih pobrali predvsem od staršev in okolja v katerem smo odraščali?Šele takrat lahko gradimo zvezo,ki temelji na zaupanju,varnosti in sprejetosti.In če se strinjaš,se vprašaj,zakaj bi bilo v BILO KATEREM odnosu kaj drugače.Sprejeti ljudi in njihovo ozadje in odpustiti.Tudi jaz POSKUŠAM tako živeti,včasih bolj,drugič manj uspešno.
Lep dan ti želim Lillith in veliko sreče in notranjega miru.
Hm... spet sprejemanje...mislim, da ne morem sprejeti kogarkoli...pri izbiri partnerja pa pazim, da me z lastno determiniranostjo ne diskreditira kot osebo...če pa bi že hotel to početi, pričakujem, da je dovolj odgovoren, da bo te stvari prepoznal in ozavestil in z njimi prenehal. Sicer nimava kaj početi skupaj. In seveda vse navedeno velja tudi v obratni smeri.
Vidiš, picola, bolj in bolj se mi dozdeva, da je jedro najinih različnih mišljenj v pomenu osebne odgovornosti, ki ga pripisujeva ljudem. Kaj vem, jaz sem kot oseba zelo odgovorna in ne morem mimo tega, da ne bi tega pričakovala tudi od drugih.
Res bi me zanimalo tvoje mnenje o pomenu osebne odgovornosti posameznika.