Donna
3
 
Offline

I love Angel
Posts: 219
slo
|
ha, ha, ha... Ni blo namenjeno meni, pa vseeno...kakšne stvari nekatere mučijo? Una pohlepna, njega pa razjeda zavist... Slabo, slabo...Bom napisala, čeprav mi je škoda tegale lepega sonca tam zuni... Človeka žal zavajo strasti. Pohlep. Zavist, sovraštvo...Glodajo ga do kosti, uničujejo jetra in možgane. Biti ambiciozen ni slabo, je to poper za v juho, andrenalinska spodbuda, da neki dosežeš in neki postaneš. Hudo je le, če s tem dejanji pozabljaš na druge in zanemarjaš sebe...Pohlep po denarju pa je brezno brez dna, pa na koncu se vedno istro konča. Na koncu poti, je ena velika črna pika. Poti več ni, lajfa je konec...kam gredo pa une stvari, denar in zlato pa dragulji-se ve. NIKAMOR. Pred uno piko postanemo modri, stari, bolani, stvari, dragulji, brokat in svila z leti zgubijo svojo ceno. Pa smo <adijo>! Še hujše kot to, pa je spoznanje, da smo zapravili življenje za kopičenje denarja, neprespanih noči, ko smo premišljevali o tem kdo nam jih bo spizdu ni ne konca ne kraja. In potem pika. Še hujše se mi pa zdi zavist. Zakaj bi zavidala drugim denar? Naj ga imajo? Srečo? Uspeh? Kariero? Ugled? Lep izgled? Ma ne no. Ne gre. Zato, ker je vse minljivo, nič ni večno zapečateno kot zaklad. Je biti velika umetnost v lajfu že to, da si srečen kljub pomanjkanju, kljub manši lepoti, kljub temu, da ne poseduješ zlata...Sreča je vedno samo v človeku samem. Ne v stvareh. Sreča je mogoče tale lep sončen dan, kljub revščini in trpljenju. Tudi dogodki nikoli niso to kar so, ampak to kar mi naredimo iz njih. Pa smo pri piki. Za ene je smrt odrešitev gorja, za druge samo pretok energije v nekaj drugega, za ene pa mučenje - podobno preklestvu, ker SE NE MOREJO SPRIJAZNT, da tam gor al pa dol ne morejo vzeti ničesar s seboj... Torej? D*
|