Quote:Menda mi ni najbolj jasn, kaj si hotel s tem povedat. V kakšnem smislu vidiš to "srbsko grožnjo"? A mogoče to, da bi morali govoriti slovensko?
Če je to to, potem bi valjda morali na javnih krajih govoriti slovensko. Saj so oni priseljenci in se morajo nam prilagoditi. Kako govorijo doma, me boli briga.
Če mi gremo v namčijo ali anglijo, moramo govoriti tako, da nas razumejo. Valjda se ne bodo oni nam prilagajali in se začeli učiti slovensko, da bodo razumeli slovenske priseljence.
Drugače pa jaz ne vidim nobene grožnje.
Jaz pa sploh ne vidim nobene grožnje.
Ustava RS zagotavlja vsakomur pravico, da govori katerikoli jezik hoče in to praktično povsod. Tudi na javnih mestih. Le uradni in uradovalni jezik je slovenščina. In menim, da je tako prav.
Primerjava z nami, ki govorimo nemško ali angleško ali kaj drugega, ko potujemo, je seveda umestna, vendar gre zgolj za to, da te bo sogovornik razumel ne pa za prilagajanje v smislu "ti si tujec tukaj, ti se prilagajaj". Take so vsaj moje izkušnje, saj so se do tega trenutka vsi moji tuji sogovorniki zavedali, da je komunikacija možna zaradi mojega znanja, ne njihovega neznanja tujega jezika. In čutiti je bilo njihovo hvaležnost, da lahko počnemo še kaj več, kot buljimo drug v drugega.
Konec koncev s kakim Angležem ali Nemcem tudi v Sloveniji ne govorimo slovensko, ker nas preprosto ne bodo razumeli. In zame osebno je princip isti za vse ljudi. Moj cilj je komunikacija, zato govorim tako, da me bo sogovornik razumel. Če je to slovensko, prav. Če je angleško, prav, Če je nemško, prav, Če je srbsko, prav. Če je hrvaško, prav...
Primeri "priseljencev" niso zame nobena izjema. Gre pač za to, da če nekdo z menoj govori v drugem jeziku, kot je moj materni (slovenščina), tvega, da ga ne bom razumel v primeru, da ne znam njegovega jezika. Če sogovornik nase sprejme to tveganje, mi je vseeno ali z menoj govori, ker ne zna slovensko ali ker "noče znati" slovensko. Če pa jaz znam in želim uporabljati čim več tujih jezikov, kaže to samo na mojo razgledanost in ne na mojo podložnost ali hlapčevstvo.
Edini kraj, kjer zahtevam uporabo slovenščine, so občina, pošta ipd. Uradnik tam mora obvladati slovenščino. In Ustava to itak že zahteva. S tem v zvezi ne vidim nobenega problema, še manj pa grožnje.
In, ja - raje človečnost in sočutje kot nacionalnost in predsodki.