titud wrote on 12.05.2004 at 10:58:55:


po moje pa so manj zaupljivi, ker je bilo zarad slabih izkušenj njihovo zaupanje v najbolj občutljivem obdobju izrabljeno, pa morda kasneje tud, so postali bolj previdni in posledično manj zaupljivi ... se prav manj zaupanja več izkušenj in obratno ...

Lilith wrote on 11.05.2004 at 18:09:10:

Saj se tako samo še razburjaš (za vsak drek) in se po mojem že nekaj časa ne pogovarjava. In ja, jest sem do našega exorcista včasih žaljiv in nesramen, kot je tudi on do mene ali drugih. Mimogrede, jest ti ničesar ne prodajam, želim ti samo povedat, da po mojem med imenoma exo in toni zame ni kakšne posebne razlike.

Sicer pa zdaj, ko sem končno zavzel stališča, kar je bil do sedaj tvoj hud očitek, nimaš ničesar drugega za povedat?

bp

Lilith wrote on 11.05.2004 at 12:57:14:



svet je itaq tak, kakršen je: in za nas tak, kakršnega vidimo

(svet je tak, kot je in tak kakor si ga razlagamo je za nas in naše videnje sveta)

in spet se ti je bistvo izmuznilo izpred oči, saj se obešaš na popolnoma nepomembne stvari


(tonituzatebe sem pač odpisal tako kot sem mu zato, ker me je citiral popolnoma izven konteksta: pri čemer se mi je še posebej smešno zdelo, da je ravno Toni_Zamene citiral Moj-Odgovor-Tebi)

8)



uživaj!

vida wrote on 13.05.2004 at 11:59:57:


Zaupanje ni neka omejena dobrina, ki bi jo bilo zato živo bitje samo pogojno deležno ali pogojno šeralo zdrugimi živimi bitji. V živlaskih kultarah je to lepo rešeno: življenje obstaja samo znotraj zaupanja, izven njega je samo gotova smrt, zato zaupanje ni neko sredstvo vzpostavljanja, dajanja, odvzemanja, barantanja skratka. To je specifično človeški izum, ker človek ima edini zavestno kulturo, skoz   katero se posameznik hkrat indvidualizira  in socializira. Zaupanje se na tak način 'preliva' od posameznika k skupnosti in nazaj da bi se na tak način vzpostavlja eno ravnotožje zaupanja, ki ga v bistvu ni mogoče nikol dosočet in to je tisto nelagodje v kulturi, ki ga ni mogoče odpravit z nobenim kulturnim razvojem in ki ga religije (re v pomenu vračanja) skušajo ponovno vzpostvljat v zaupanjem  v  izgubljeno enost (boga), na katero imamo še en praspomin (nenazadnje ga nosimo v seb  vsakičlč znova do rojstva oz. do prvih procesov socializacije).      

Lilith wrote on 13.05.2004 at 12:54:33:


Socialzicija se ne odvija  tolk na oceni, kdo je tvojga zapanja vreden, ampak predvsem  na tem, kolk zaupanja  si ti deležen od drugih. Tle se pol začne dogajat, da 'zgubljaš' zaupanje vase, če ga ne dobiš od drugih in na to foro te 'drži' skupnost. Zato je  logično, da je izhodišče skor vsake terpije, da te skuša nauči zaupanja vase takega kot si, to je, da si o.k. točn tak kot si in to brezpogojno in da štrataš iz tega, ker tega zapanja pač ne more zmanjakat dokler si živ.

titud wrote on 13.05.2004 at 13:10:16:


Se strinjam s povedanim  - z manjšim lepotnim popravkom... ne gre tolk za to kolk zaupanja si ti deležen od drugih, pač pa kolikp ljubezni si deležen od drugih...koliko jim lahk ti zaupaš...in s časoma...skozi diferenciacijo se prične dogajati, da mama ni več skoz s teboj, pa to še ne pomeni konec sveta, ker si jo tolk ponotranjil, da sedaj zaupaš svoji notranji mami...torej samemu sebi.

Lilith wrote on 11.05.2004 at 10:34:46:


Lilith wrote on 07.05.2004 at 20:15:19:

In spoštljiv odnos je odnos, v katerega tudi obkladanje s takšnimi izrazi pač ne sodi...


Lilith wrote on 11.05.2004 at 16:03:03:

In še: spoštljiv odnos do sočloveka naj bi vsekakor ne bil pogojen s tem, koliko ti je nekdo pri srcu.

Moje mnenje, seveda…