
To sem morala pa trikrat prebrat, ampak se mi neki matematično ne izide. Doslej smo zagovarjali tezo, da je ljubezen, če ugodiš drugemu, in da se ni dobro omejevat, sedaj pa smo prišli do tega, da je vir ugodja trpljenje, in da smo vedno na določeni stopnji trenutnega ugodja, ki ga lahko vzdržujemo "(samo) z omejevanjem". Mogoče moram še enkrat prebrat.
Rezultat exploriranja svojih skrajnih meja vidim v spoznanju kdo si, kaj hočeš, česa nočeš, kam greš, tako, da je preseganje teh meja lahko tudi v tem, da se z nekom razideš (ker si se spoznal in npr. odločil proti omejitvi (s tem ne mislim, da je avtomatično vsako razmerje omejujoče)), sicer meje niti nisi presegel, ampak razširil.
V vsakem primeru je meja, če si v jedru (točka z lastno krožnico), ali če si v preseku (meja večih množic).