Mae wrote on 03.04.2004 at 15:16:32: 
Ali se s tem, ko postavimo mejo, do kod drugi sme, utrjujemo v omejenosti ali se naprotno osvobajamo vdorov v lastno možnost neomejenosti?
Absolutno brez mej in filtrov bi dovoljevali, da vstopijo v neomejeni interakciji z drugimi v našo energijo tudi vsa negativna čustva tistih, ki niso v ravnovesju z življenjem. Kar pa bi bilo zelo težko pohendlati.
Mae wrote on 03.04.2004 at 15:16:32:Resnicoljubje npr. kot redukcija nekoristnega bluženja po kafičih, nastane ne zato, ker so drugi hipokritični (ne vem, če je to pravilna izvedba od hypocrisy) do nas, temveč zato, ker tudi mi nismo iskreni do njih oz. do sebe. S tem, da smo srečanja zreducirali, smo postavili mejo. Ali se zaradi tega (meja) omejujemo ali pa se z vsakim distanciranjem razomejujemo.
Meja je ne/potrebna pri stikanju z drugimi ljudmi. Ali je omejevanje v smislu resnicoljubnosti resnično razomejevanje? Ne/omejevanje bi lahko bilo tudi ne/sprejemanje.
Predvsem iz ljubezni in spoštovanja do sebe je prav, da jasno izrazimo kje so naše meje.
Moja zelo osnovna meja

je npr., da zagretemu amwayovcu jasno povem, da sistem poznam in me nikakor ne zanima. Torej naredim vse, da je debata hitro zaključena. Če tega ne naredim dovolj jasno, potem verjetno poznate iz prakse kako se nadaljuje...

To storim tudi z vsemi komercialisti, ki mi ponujajo nekaj kar nočem kupiti. Jasno, vljudno in čimprej jim povem, da me stvar ne zanima. Prihranim energijo obema - in hvaležni so.
Mae wrote on 03.04.2004 at 15:16:32:V ljubezni pa verjetno vsakršne meje izpuhtijo, ker bi sicer bil zakon največja omejitev od vseh. Iz tega bi izvedla, da če postavljaš take meje v partnerskem odnosu, da jih drugi ne more akceptirat, v bistvu korigiraš meje drugega, kjer pa se sedaj pri njem odpre vpr. ne/sprejemljivosti.
Torej, če z lastnim omejevanjem posegamo v omejitve drugega je to nesprejemanje. Dinamika zemeljske ljubezni, pa nas slej kot prej sooči z dilemo: ali se enostavno pobrat in premakniti drugam v območje sprejemanja, ali pač v imenu zemeljskih interesov kompromisno redefinirati sprejemljivost in se tako utrditi v omejenosti.
Če nekoga ljubiš, je v nekem intimnem odnosu res zelo težko ohranjati meje, ampak je po mojem mnenju zelo pomembno, da jih, če jih moraš. S tem, da se maksimalno potrudiš, da bi ljubljeni tvoje meje začutil, razumel in sprejel. Če vama to ne uspe, pa že nista za skupaj.

Po mojem mnenju je nujno, da se zavedamo, da imamo meje do sveta nasplošno in ne meja do posameznikov. Splošne meje, ki jih imamo postavljene, potem apliciramo na posameznike. V skladu z eno mojo splošno mejo, ki jo imam s svetom in ki pravi: trudim se biti maksimalno resničen in želim biti predvsem s tistimi, ki so tudi resnični, z ostalimi pa zgolj priložnostno, sem se odločil, da ohranjam precej striktno distanco do svoje bivše punce (ta meja je pravzaprav rezultat najinega odnosa in sem zelo vesel, da sem jo postavil in mi je trenutno zelo pomembna). To distanco ohranjam predvsem zaradi sebe - ker vem, da sem v določenih okoliščinah, ki bi lahko nastale, lahko zelo dovzeten

pa sem sam sebi obljubil, da ne bom več z njo (kljub temu, da jo imam še vedno rad). No, včasih pač ni lahko, je pa potrebno.
V intimnem (in vsakem) odnosu torej nekih mej navznoter ni, ampak so samo splošne meje navzven.
Kompromisi? Včasih. Ampak treba bit pozorn, da ne kompromisiraš svoje lastne integritete.
Moja končna misel pri vsem tem je, da bi bilo zelo evforično-orgazmično, če mej (filtrov) ne bi bilo treba postavljati...