Nisem čist prepričana, da je zaljubljenost samo začetni stadij ljubezni, ki pozneje mine. Bolj se mi zdi, da imajo te stvari svoje cikle, ki se menjavajo. Tud ko si prepričan, da je zaljubljenost že povsem mimo in je čas za ljubezen, se ti lahko naenkrat zgodi, da očaran ostrmiš nad nečim v zvezi s partnerjem, ga spet z novimi očmi vidiš in te začne nosit kot te je na začetku. Namreč ljudje se spreminjamo, se po svoje nikoli do konca ne spoznamo in sem prepričana, da vedno še ostane kaj v rezervi, kar lahko zaljubljenost vedno znova zakuri...

exorcist wrote on 31.03.2004 at 23:21:37:



v tretje gre rado  

(pa ne policaj)


ma mi je vseeno zanimivo, kako me na hitro popedenaš in mi začneš podtikati predalčkanje - konec koncev si bil pa vseeno ti tisti, ki je s tem predalčkanjem začel


(kakor hitro začneš mencati o razlikah in podobnih zadevah si namreč že pri analiziranju in predalčkanju - jeba je le, da se ti tega sploh ne zavedaš)



uživaj!

Pa še eno stvar opažam. Da z zrelostjo upada sposobnost zaljubljanja, enostavno zato, ker ni več tolikšne potrebe po simbiotičnem zlivanju z drugim.

Ali pogrešam kdaj tisto prvo zaljubljenost? Seveda jo. In se kdaj tudi regresivno spustim nazaj v tisti čas in podoživljam tiste občutke...čeravno so sedaj nekoliko zbledeli.

Ali mi je žal, da tega ne bo več? Niti ne. Ker so v moje življenje sedaj vstopili čisto novi občutki, doživetja, spoznanja.
Nekoč sem bila srečna izključno samo z Njim.
Sedaj sem preprosto srečna. Saj ne vedno. Ampak rada živim čisto vsak del svojega življenja...od najglobjega obupa navzgor.

soncnica wrote on 13.04.2004 at 08:49:24:




zarečenega kruha se največ poje  

Saj veš kako je, če si zatreskan...

Sedaj gledam stvari drugače.

Značilnosti zaljubljenosti, ki jo razlikujemo od ljubezni so, da :

- je začasna , - je neposredno povezana s spolnostjo, - je regres na zgodnejše stopnje človekovega življenja, - se v zaljubljenosti zabrišejo meje obeh jazov ( smo eno ), - se zabrišejo meje resničnosti, saj si zaljubljena v svoji idealizaciji drug drugega povsem zadoščata in se neredko začasno povsem osamita , - je psihotična epizoda, ki mine sama od sebe po naravni poti

Za ljubezen so potrebne tudi take dejavnosti, ki jih zaljubljenost v svoji idealizaciji resničnosti sploh ne pogreša. To so:

- medsebojno spoštovanje ( in seveda, pred tem zadovoljivo samospoštovanje ), - vedenjska zanesljivost ( na tistega , ki ga ljubiš se moraš zanesti, moraš imeti ob njem občutek varnosti ), - skrb ( "caring" ) za ljubljenega , - občutljivost, senzitivnost, - sporočanje pozitivnih čustev, npr. topline , - intimnost v smislu globoke iskrenosti, zaupnosti, - spolna skladnost in zadovoljstvo ( ta skladnost naj bi bila preverjena in preizkušena, pri zaljubljenosti se lahko namreč tudi vsakršna neskladnost idealizira ), - skupni življenjski interesi, - odsotnost večjih čustvenih motenj pri enem ali drugem ( ali pa morda skladnost čustvenih motenj obeh )

Za ljubezen se je potrebno truditi. Z voljo, hotenjem ter čustvom naklonjenosti (, ki se morda začne  v zaljubljenosti ) je potrebno strmeti k idealu , ki ga imenujemo ljubezen....Ljubezen ni samo čustvo  , ampak je predvsem dejavnost oziroma hotenje.

Povzeto po S.Ziherl in G.V.Mravlje

Ste dobri, da pišete bežno in po spominu. Zame so pa najpomembnejše lastne izkušnje. Nikoli bi ne premogla toliko teorije iz knjig, da se v resničnem življenju ne bi vse kar izfižilo. Žal.

Zaljubljenost je lahko samo platonska. Kaj mi pomeni hrepenenje, če pa ni utehe?

Po cele dneve lahko zdihujem, čakam, upam, hrepenim...uni pa še ve ne. Zguba časa. Ali pa se izpostavim in grem v akcijo in  v iskanje Ljubezni. Pa pri tem tvegam. Mi bo uspelo najti tisto iskro, ki ljubezen bo za oba postala?
Ali pa bom zavrnjena in jokava obležala kar sama?
Kako zapleteno je vse skupaj. Večna ljubezen? Ta mi je še najmanj jasna, ker ne vem, kaj potem, ko ti ljubljena oseba umre. Bom cel nadaljni lajf zdihovala in jokala? Sem probala tudi to. Boli, da bi se najraje fental in končal kalvarijo, se obesu, al pa skočil v brezno...
Ali pa živeti naprej in sanjati, pa upati, da ti ustreli spet una Amorjeva puščica, potem adijo pamet in spet smo na začetku poti.
Tudi ne vem, komu je lažje? Unim, ki verjamejo v večnost, ali realistom, ki se sprijaznijo z usodo in si vstrajno dopovedujejo, da itak nič ni večno...
Tudi ne vem, komu je lažje. Zaljubljencem ali unim, ki ljubijo. Vse je ena velika zmes čustev, obupa, žalosti, veselja, ekstaze pa še kaj.
In kaj je potem smisel?
Je pa fino biti in zaljubljen in biti ljubljen, ker nas edino čustva ljubezni lahko zapeljejo v en totalno zmešan svet, na kr en drug planet, slepi smo in gluhi, jokamo, stokamo, se potimo in zdržimo še take stvari, ki bi jih s trezno glavo niti v sanjah NIKOLI... ne pomaga nič, ne nasveti, pa tudi zdravila za to prekleto srčno bolečino ni. Je resnično ljubezen ena velika bolezen, saj telo dela čist po svoje, pamet pa tudi.
Samo to sem imela namen napisati.
lp
D