Vojna je vedno čas ubijanja. Vsi ubijajo na ukaz nadrejenih, vsi na ukaz najvišjega. Najvišji največkrat ne ubije nikogar ali vsaj dela se, da ni ubil nikogar. Po krvi brodijo podrejeni, odvisni ljudje. Ti povečini nosijo moro pobojev v svojih dušah do konca svojih dni in so le šahovske figure v rokah "velikih". Poveljniki prejmejo za pokole in poboje odlikovanja. Neposredni klavci povečini ne dobijo ničesar. Dano jim je trpeti ob doživljanju kesanja, skritega za trnjevo mejo svoje osebnosti. Ne razumem, kako se lahko podeljujo nagrade, značke in različni čini za poboj lastnih sobratov?

Za trenutek se seznanimo na eno samo moralno pravilo ravnanja iz desetih božjih zapovedi: "Ne ubijaj"! Skoraj vsi kazenski zakoniki modernih držav prepovedujejo ubijanje. Toda vsa zgodovina izvoljenega ljudstva Izraelcevje, če beremo SZ; ena sama morija, masovno klanje vseh sosednjih ljudstev in vladarskih nasprotnikov. V celotni Bibliji ni mogoče najti primera, da se je kdo uprl ubijanju sosednjih ljudstev ali političnih ter verskih nasprotnikov in bi po obsodbi ubijanja ostal priznan v očeh ljudstva in vladarja. Ne ubijaj! je veljalo le za pripadnike izraelskega ljudstva med seboj in le toliko časa, dokler vladar ni ukazal:Ubijaj!"