Z C. sva se strmo pogledala, prepadena ob izbruhu, ki se je zgodil natanko v trenutku, ko sma se pogovarjala o ljudeh pod nama. Končno je C. pomigala z glavo proti mizi, ob kateri je moški obsedel sam, in rekla:"Resnični svet se spreminja."
"Kako?" sem vprašal, še vedno razburjen.
"Preobrazba se začne s prvim spoznanjem in po duhovnikovih besedah sodeč se to spoznanje vedno podzavestno prebije na površino kot globok občutek nemira."
"Nemira?"
"Da."
"kaj iščemo?"
"Prav za to gre!"  Sprva še ne vemo natanko. V rokopisu piše, da se začne s prebliski drugačnega doživlanja, s trenutki, ki se zdijo nekako drugačni, intenzivnejši in navdihujoči. Vendar nam je izkušnja povsem nova in ne vemo, kaj storiti, da bi trajala. Ko izgine, nam preostane občutek nezadovoljstva in nemira v živlenju, ki se vrne na običajni tir."

˝˝˝˝˝˝˝˝˝˝

"V redu," sem rekel. "Kaj je to izkustvo, ki ga iščemo? Kaj pravi prvo spoznanje?"
Oklevala je, kakor da ne bi vedela, kje naj začne.
"Težko je pojasnit," je rekla. "Vendar mi ga je duhovnik razložil takole. Rekel je, da pridemo do prvega spoznanja, ko se zavemo naključij v svojem živlenju."

...

"No," je nadaljevala, "duhovnik je dejal, da se ta naključja dogajajo čedalje pogosteje. Ko se zgodijo, nas pretresejo, saj se nam zazdijo vse kaj več kot golo naklučje. Zazdijo se, kakor da so nam usojena, kakor da bi naše živlenje vodila kaka nerazložljiva sila. Izkustvo nas navdaja z občutkom skrivnosti in nas vznemirja, zato se počutimo bolj žive.
Duhovnik mi je pojasnil, da gre za iskustvo, v katerega smo za hip pokukali, nato pa se trudimo, da bi ga nenehno obujali. Vsak dan  je vse več ljudi prepričanih, da je to skrivnostno gibanje resnično in da pomeni samo to, da se onstran vsakdanjega živlenja nekaj dogaja. Ta zavestnost je prvo spoznanje.
Pričakujoče je zrla vame, vendar nisem rekel niti besede.
"Ne razumeš?" je vprašala. "Prvo spoznanje je vnovično pretehtovanje svojstvene skrivnosti, ki obdaja naše živlenje na tem planetu. Pričakujemo ta skrivnostna naključja, in čeprav jih še ne razumemo, vemo, da so resnična. Spet slutimo,kot smo v otroštvu, da obstaja druga stran živlenja, ki jo moramo še odkriti, da se v ozadju odvija še en proces."

Quote:

Pa ja, pred tisoč leti nista bila Bog in duhovnost nič bolj jasno določena, kot danes. Ljudje so bili še bolj v govnih, med sabo so se ravno tako veselo pobijali,  zganjali foušijo, pohlep in podobne človeške dejavnosti.

Drugo spoznanje

Drugo spoznanje pravilneje razlaga novejšo zgodovino. Klasični pristop zgodovinarjev temelji na tehnoloških civilizacijskih dosežkih in pomembnih ljudeh določenega obdobja. V resnici pa je potrebno na zgodovino gledati tudi s stališča; kaj so ljudje v določeni dobi čutili in mislili. Zgodovina ni le razvoj tehnologije, ampak tudi razvoj misli. Šele ko dojamemo resničnost ljudi, ki so živeli pred nami, lahko uvidimo, zakaj gledamo na svet tako, kakor gledamo, in kaj bi morali sami prispevati za nadaljni napredek. Tako lahko uvidimo, kje natanko v razvoju civilizacije se nahajamo, kar nam daje občutek, kam gremo.

Drugo spoznanje zahteva od nas da spoznamo (sedaj ob koncu tisočletja) in razumemo kaj se je v resnici dogajalo v preteklosti. Zgodovinsko obdobje moramo spoznati kot celoto in prepoznati zanj značilno obsedenost, ki se je razvila v drugi polovici tisočletja. Sedanje ozaveščanje naključij je nekakšno prebujanje iz te obsedenosti.

Da bi razumeli to obsedenost moramo podoživeti tisočletje. Da bi razumeli zgodovino, moramo dojeti, kako se je razvijal naš vsakodnevni pogled na svet, kako se je oblikoval iz resničnosti ljudi, ki so živeli pred nami. Potrebno je bilo tisoč let, da se je razvilo sodobno gledanje na svet, in da bi razumeli, kje smo danes se moramo vrniti v leto tisoč in se izkustveno pomikati naprej skozi tisočletje, kakor da bi dejansko preživeli celotno obdobje v svojem življenju.

Predstavljajte si, da živite v letu tisoč, v obdobju, ki smo ga poimenovali srednji vek. Resničnost tega časa določajo mogočni cerkveni dostojanstveniki krščanske cerkve in zaradi tega imajo ti možje velikanski vpliv na človeški um. In, svet ki ti ga razglašajo za resničnega, je predvsem duhoven. Ustvarjajo resničnost, ki postavlja njihovo zamisel o božjem načrtu za človeštvo v samo središče življenja. Bodisi da živite v kmečkem ali aristokratskem sloju, boste vedno omejeni nanj. Ne glede na to kateremu razredu pripadate ali katero delo opravljate, kmalu ugotovite, da je družbeni položaj drugotnega pomena v primeru z duhovno resničnostjo življenja, kot jo določa duhovščina.

Odkrijete, da je življenje pravzaprav izpit iz duhovnosti. Duhovščina trdi da je smisel in preizkus življenja večno pogubljenje ali večno odrešenje. Vendar v tem preizkusu niste sami, pravzaprav kot posameznik nisi usposobljeni, da bi določali svoj položaj. To dela duhovščina, ki razlaga Sveto pismo in govori ali delate prav ali narobe.

Tu je še pomembno razumeti, da vsak vidik srednjeveškega sveta določa onostranstvo. Vse življenjske pojave - od nevihte ali potresa, do uspešnega pridelka ali smrti ljubljenega človeka - določa volja Boga ali zloba hudiča. Ni še predstave o vremenu, geoloških silah, hortikulturi ali boleznih. Vse to pride pozneje. Za vsemi nepojasnjenimi pojavi stoji Bog, oziroma duhovščina.

No v štirinajstem, petnajstem stoletju pa se vse začne vaš pogleda na svet sesuvati, opazite nekatere nepravilnosti duhovščine (skrivoma kršijo prisego čistosti, jemljejo podkupnine in gledajo proč, ko posvetni oblastniki kršijo svetopisemske zakone). Vse to vas vznemiri, saj ti ljudje trdijo, da so vaša edina povezava z Bogom, edini so ki odločajo o vašem odrešenju ali pogubljenju. Nenadoma se znajdete sredi skritega odpora. Skupina, ki jo vodi Martin Luther, poziva k popolnemu prelomu s papeškim krščanstvom. Ker je duhovščina pokvarjena zahtevajo konec njene vlade nad človeškim umom. Oblikujejo se nove cerkve, ki temeljijo na zamisli, da mora imeti vsak človek oseben dostop do Svetega pisma in si ga razlagati, kakor želi, brez kakršnihkoli posrednikov.

Medtem, ko nejeverno opazujete, se upor posreči. Duhovščina začne izgubljati. Stoletja dolgo je odrejala resničnost, zdaj pa pred vašimi očmi zgublja verodostojnost. Posledica tega je, da podovmite o svetu. Jasen dogovor o naravi vesolja in smislu človeštva, ki je temeljil na opisu duhovščine, se seseda in vas pa tudi vse druge ljudi zahodne kulture, pušča v veliki negotovosti.

Med odraščanjem ste se namreč navadili, da vam resničnost določa zunanja avtoriteta, in brez zunanjega usmerjanja se počutite zmedene in izgubljene. Sprašujete se, če je cerkveni opis resničnosti in razlaga človeškega obstoja napačen, kaj je potem prav.

Tak vpliv je ljudi tistega časa vrgel iz tira. Prišlo je do velikega prevrata. Na vseh področjih so odklanjali pogled na svet. Pravzaprav so v šestnajstem stoletju astronomi nesporno dokazali, da se sonce in zvezde ne vrtijo okoli Zemlje, kot je trdila cerkev. Povsem jasno je postalo, da je Zemlja le majhen planet, ki se vrti okoli manjšega sonca v ozvezdju, ki vsebuje na milijarde takih zvezd.

To je pomembno, in tudi to kako je to učinkovalo na ljudi. Človeštvo je izgubilo svoje mesto v središču božjega vesolja. Ko ste opazovali vreme ali rast rastlin, ali ko je kdo nenadoma umrl, ste začutili tesnobno zbeganost. Poprej ste lahko rekli, da sta za vse odgovorna Bog ali hudič. Vse kar je bilo prej samoumevno, je treba zdaj na novo opredeliti, še posebej pa naravo Boga in vaš odnos do njega.

Novejše obdobje se začne s to zavestjo. Duh demokracije se stopnjuje, veča se množično nezaupanje do papeške in kraljevske oblasti. Nihče več ne sprejema definicij vesolja, ki temeljijo na domnevah ali svetopisemski veri. Zgubili smo gotovost, vendar nismo hoteli tvegati več, npr. da bi kakšna nova skupina nadzirala našo resničnost, kot je to počela duhovščina. Ko bi živeli tedaj, bi sodelovali v ustvarjanju novega odloka o znanosti. Pripravili bi raziskovalce, ki bi opremljeni z znanstveno metodo, odšli v to novo vesolje z nalogo, da raziščejo ta prostor in odkrijejo kako deluje in kaj pomeni, da živimo tu. Zavedeli bi se, da ne verjamete več v vesolje, ki mu vlada Bog, zato tudi ne poznate več narave Boga. Čutili bi da imate metodo, s pomočjo katere boste lahko odkrili naravo vsega okoli sebe, tudi naravo Boga in tudi resnični pomen človeškega obstoja na tem planetu.

Tedaj smo začeli z obsedenim delovanjen, iz katerega se sedaj prebujamo. Vendar se odposlani raziskovalci zaradi zapletenosti vesolja niso mogli tako kmalu vrniti. Ko smo čakali na odgovore na svoja vprašanja o Bogu, vesolju..., smo se morali začeti ukvarjati s čim drugim. Končno smo prišli do rešitve, ki se je zdela nadvse logična. Ker se naši raziskovalci še niso vrnili s pojasnilom za duhovni položaj, v katerem smo, zakaj se ne bi, medtem ko jih čakamo, na tem našem novem svetu udobno namestili. Prav to smo tudi storili pred štirimi stoletji. Občutka izgubljenosti smo se otresli tako, da smo vzeli stvari v svoje roke in se vrgli na osvajanje Zemlje in izrabljanje njenih virov, da bi izboljšali svoj položaj in šele sedaj, ko se približujemo koncu tisočletja, spoznavamo kaj se je zgodilo.

Naša usmerjenost se je sčasoma spremenila v obsedenost. Popolnoma smo se zgubili v ustvarjanju posvetne in gospodarske varnosti, da bi nadomestili duhovno, ki smo jo izgubili. Vprašanje, zakaj živimo, za kaj v duhovnem pogledu sploh gre, smo postopoma odrinili in povsem potlačili. Prizadevanje, da bi oblikovali lagodnejši slog preživetja, je samo od sebe postalo edini razlog življenja in postopoma, metodično smo pozabili poglavitno vprašanje... Pozabili smo, da še vedno ne vemo, čemu živeti.

Če pogledamo danes okorog sebe, vidimo kako so vsi zaposleni. Ta perspektiva veliko pomeni. Koliko ljudi poznate, ki so obsedeni od svojega dela, ki bolehajo za stresnimi boleznimi in se ne znajo umiriti? Umiriti pa se ne morejo zato, ker živijo rutinsko in se omejujejo le na golo praktično razmišljanje, vse drugo pa zavračajo. Vse to počnejo zato, da se ne bi mogli spomniti, s kakšno negotovostjo jih navdaja vprašanje, čemu živijo.

Drugo spoznanje nam širi zavest o zgodovinskem času, opozarja nas, naj ne opazujemo svoje kulture le iz zornega kota lastnega življenja, temveč v perspektivi celotnega tisočletja. Razodeva nam našo obsedenost in nas zato dviga nadnjo. Če pogledate nazaj in pridete do danes, lahko jasno vidite to obsedenost, to malikovanje gospodarskega napredka.

Ampak kaj je narobe z njim, saj je ravno zaradi tega napredka zahodna civilizacija tako mogočna? Nihče ne pravi, da je z njim kaj narobe. To je pač plod človeškega razvoja, kakorkoli že, dovolj časa smo potrošili za udobno nameščanje na tem svetu. Čas je da se prebudimo in znova pretehtamo prvotno vprašanje. Kaj tiči za življenjem na tem planetu? Čemu smo pravzaprav tu?

Če pogledamo, eno samo letalo vsebuje štiri stoletja tehnološkega napredka. Koliko ljudi, koliko rodov je bilo potrebnih za ustvarjanje izdelkov in koliko znanja, da je lahko nastalo eno letalo. Koliko jih je vse svoje življenje osredotočilo na en sam droben vidik, en sam kratek korak, ne da bi sploh dvignili glavo iznad svojega dela in se zamislili nad njim? Veliko smo se naučili o izrabljanju virov, ki smo jih našli na Zemlji.

Pred tisoč leti smo živeli v svetu, kjer sta bila Bog in človeška duhovnost jasno določena. Nato smo ga izgubili, ali bolje, odločili smo se, da zgodba vsebuje še mnogo več. Zato smo odposlali raziskovalce, da bi odkrili pravo resnico in nam jo ob vrnitvi povedali. Ker pa jih predolgo ni bilo nazaj, smo posvetili pozornost novemu, posvetnemu smislu, smislu naseljevanja na svetu, smislu, da bi zaživeli lagodneje.

In res smo se udobno namestili. Odkrili smo, da je kovine mogoče topiti in oblikovati v raznovrstno orodje. Izumili smo vire moči, najprej paro, nato plin in elektriko in fuzijo. Sistemsko smo uredili kmečko in množično proizvodnjo, upravljamo z velikanskimi skladišči materialnih dobrin in z obsežnimi distribucijskimi mrežami.

Gonilna sila je bila klic po napredku, želja posameznika, da bi poskrbel za lastno varnost, lasten smisel, medtem ko je čakal na resnico. Odločili smo se, da bomo ustvarili lagodnejše in prijetnejše življenje zase in za svoje otroke in v kratkih štiristo letih je naša skrb ustvarila človeški svet, v katerem je zdaj mogoče poskrbeti za vsakršno življenjsko udobje. Težava je v tem, da je naš ozkogledi, obsedeni gon po osvajanju narave in iskanju udobnejšega življenja popolnoma onesnažil naravne sisteme planeta, saj so tik pred razpadom. Tako ne bomo mogli več naprej.

Spričo drugega spoznanja je ozaveščanje neizogibno. Bližamo se vrhuncu svojega civilizacijskega smisla. Skoraj smo že dosegli, kar smo se bili skupaj namenili narediti. Hkrati s tem pa nas naša obsedenost mineva in počasi se prebujamo v nekaj drugega. Skoraj nazorno lahko vidimo kako peša gonilna sila novega veka, medtem ko se bližamo koncu tisočletja. Obsedenosti, stare štiristo let, je konec. Na vse mogoče načine smo si zagotovili varnost in zdi se, da smo pripravljeni nemudoma odkriti, zakaj smo vse to počeli. Ustvarili smo sredstva materialne varnosti in zdelo se je, da smo pripravljeni odkriti, zakaj smo vse skupaj počeli.

Četrto spoznanje

Četrto spoznanje govori o človeškem tekomvanju za energijo. Ljudje bodo sčasoma doumeli, da je vesolje sestavljeno iz dinamične energije, energije, ki nas vzdržuje in se odzivna na naša pričakovanja. Vendar bodo spoznali tudi to, da so ločeni od prvotnega vira te energije, da so sami pretrgali vez in se zato počutijo šibke, negotove in pomanjkljive.

Zaradi tega primanjkljaja se človeška bitja že od nekdaj trudijo, da bi povečala svojo osebno energijo na edini način, ki ga poznajo; skušajo jo psihološko ukrasti drugim; in to je tisto podzavestno tekmovanje, ki je vzrok vsem človeškim navzkrižjem na svetu.

Pogled na svet se spreminnja. To opažamo tudi v psihologiji. Ljudje so iz dneva v dan drug do drugega bolj nasilni. Od nekdaj vemo, da to nasilje izvira iz človekove potrebe po nadzoru in nadvladi nad drugimi, toda šele nedavno smo začeli preučevati pojav od znotraj, s stališča posameznikove zavesti. Vprašamo se lahko, kaj je tisto v človeku, kar mu zbuja željo, da bi imel nadzor nad svojim bližnjim. Odkrili smo, da pogovor med dvema človekoma ponavadi sproži enega od dveh pojavov, ki se med sabo izključujeta, namreč, da je človek po pogovoru lahko močnejši ali šibkejši, glede na to pač, kako poteka medsebojno delovanje.

Zdi se da ljudje prav zato vedno zavzamemo položaj, v katerem lahko manipuliramo. Ne glede na okoliščine ali temo pogovora, se pripravimo, da bomo rekli tisto, s čimer bomo v pogovoru prevladali. Vsak od nas išče način nadzora, ki mu bo omogočil, da bo v pogovoru dobil premoč. Če nam uspe ali če zmaga naše stališče, dobimo psihološko spodbudo in pogovor nas napravi samozavestnejše.

Drugače povedano, ljudje se trudimo, da bi izigrali ali nadzirali drug drugega, vendar ne le zaradi nekega otipljivega cilja v zunanjem svetu, ki ga želimo doseči, temveč bolj zaradi omenjene psihološke spodbude. Prav to je razlog za toliko nesmiselnih sporov na tem svetu, tako med posamezniki kot med narodi.

Ta proces se začenja kazati v kolektivni zavesti. Ljudje spoznavamo, kako zelo manipuliramo drug z drugim, zato skušamo prevrednotiti svoje nagibe in iščemo nove načine medsebojnih odnosov in ravno o tem prevrednotenju govori tudi rokopis.

Danes poznamo veliko vrst psihološkega nasilja med ljudmi. Posebej veliko ga je v odnosu starši - otroci, kjer starši gospodujejo nad otroci. Na začetku, ko je otrok še majhen se težko brani nasilja, ki ga starša izvajata nad njim, kasneje pa pobesni in se umakne v svoj kot. Samo tako lahko otrok ohrani nekaj samonadzora. Žal pa ko takšni otroci odrastejo, postanejo prepričani, da si morajo z enako silovitostjo prizadevati tudi za nadzor in prevlado nad drugimi. To prepričanje je v njih globoko ukoreninjeno in zaradi njega bodo enako gospodovalni, kot so sedaj njihovi starši, še posebej v stiku z ranljivimi ljudmi, kot so otroci.

Nedvomno so enako travmo doživeli tudi njihovi starši. Njihovi starši so zatirali njih, in oni morajo sedaj zatirati druge. Na ta način psihološko nasilje prehaja iz ene generacije v drugo. V taki smeri se pretaka tudi energija; starši vpijajo otrokovo energijo, tako da so na koncu čisto nemočni.

Ko se dva med seboj prepirata pride do izmenjave energije. Npr. Imamo dva človeka, ki se prepirata glede tega, kateri pravilno ocenjuje položaj, se pravi, kdo ima prav - oba se trudita nadvladati drug drugega, celo tako zelo, da postaneta nesramna in sta se pripravljena zmerjati. Če gibanje energije sistematično opazujemo, lahko razumemo, kaj dobimo, kadar tekmujemo in se prepiramo in škodujemo drug drugemu. Kadar nadziramo druge ljudi, prejemamo njihovo energijo. Polnimo se na račun drugih in prav to polnjenje nas motivira.

Ljudje se včasih tudi ne zavedamo tega, da radi nadziramo drug drugega. Hlepimo po energiji, ki se pretaka med ljudmi, saj nas nekako krepi in navdaja z ugodjem. Sploh ni nujno da je človek zloben, nekateri se sploh ne zavedajo svojega početja. Nekateri mislijo, da so popolnoma upravičeni nadzirati položaj. Najprej se pretvarjajo, da so vaši prijatelji, nato v vašem početju odkrijejo kaj napačnega, potem ti neopazno spodkopavajo zaupanje v pot po kateri stopate, vse dokler se ne začneš istovetiti z njimi. Ko se to zgodi, vas dobijo v svojo oblast. Večina ljudi preživi življenje v nenehnem lovu na energijo drugih ljudi.

Včasih pa ta proces pretakanja energije deluje tudi drugače. Zgodi se namreč, da srečamo človeka, ki nam je vsaj za nekaj časa voljan pošiljati svojo energijo. Včasih kdo drug želi od tebe, da bi mu pojasnil položaj, v katerem se je znašel, in tedaj ti sam od sebe daje svojo energijo. To ti daje občutek moči, a prav kmalu uvidiš, da darilo ne traja dolgo. Večina ljudi ni dovolj močna, da bi lahko dlje časa dajala energijo. Zato se odnosi med ljudmi ponavadi sčasoma spremenijo v bitke za moč. Ljudje spojijo svoje energije, potem pa se borijo za nadzor nad njimi in poraženec ponavadi plača. Človek, ki gospoduje nad drugimi se počuti močnejšega in pametnejšega, vendar črpa življenjsko energijo iz tistih, ki jim gospoduje. Prav nič drugače ni, če si dopovedujemo, da to počnemo v dobro bližnjega ali naših otrok. Škoda je kljub temu storjena.

Ta konflikt med ljudmi se že od nekdaj vrti prav okoli tega, in sicer na vseh ravneh: od malenkostnih sporov v družini in delovnem okolju, do vojn med narodi. Je posledica občutka negotovosti in šibkosti, ki nas spodbuja, da krademo energijo drugim, saj se le tako dobro počutimo. Takoj ko bomo ljudje to svojo bitko razumeli, je nadaljevalo spoznanje, bomo ta konflikt že začeli razpletati. Začeli se bomo osvobajati tekmovalnosti za golo človeško energijo, saj bomo naposled zmožni prejemati energijo iz drugega vira.

Evolucijska teorija: Naše življenje se pravzaprav ni začelo s spočetjem in rojstvom na tem planetu. Začelo se je z nastankom vesolja, našega resničnega telesa.

Prva snov, ki je eksplodirala v vesolje ni trdna, temveč le energija, ki vibrira na določeni ravni. Sprva je obstajala le v najenostavnejši vibracijski obliki; v prvini, ki se imenuje vodik. V vesolju je bil samo vodik in nič drugega. Nato so se začeli atomi vodika privlačiti, kakor da bi bila glavna zakonitost te energije sprožiti gibanje, ki vodi v kompleksnejše stanje, Ko so vodikovi žepi dovolj zgostili, se je vodik začel segrevati in nato goreti, dokler se ni spremenil v zvezdo. Med izgorevanjem se je stalil in preskočil na višjo vibracijo, v prvino, ki jo imenujemo helij.

Sčasoma so se te prve zvezde postarale in se naposled razletele. Preostali vodik in na novo nastali helij so izbruhale v vesolje. In celotni proces je stekel od začetka. Vodik in helij sta se privlačila, dokler ni temperatura toliko porasla, da so se oblikovale nove zvezde; te so nato stopile helij in ustvarile litij, ki je vibriral na višji ravni. In tako naprej, naslednja generacija zvezd je ustvarila snov, ki je prej ni bilo, in počasi se je oblikoval širši spekter snovi (osnovni kemični elementi), ki se je razprišila v prostoru. Snov se je torej razvila iz vodika, najpreprostejše energijske vibracije, v ogljik, ki je vibriral precej hitreje. Pripravljene so bile okoliščine za naslednji korak evolucije.

Ko je nastalo naše sonce, so žepi snovi popadali v njegovo orbito in eden od njih, naša Zemlja, je vseboval vse na novo nastale prvine, vštevši ogljik. Zemlja se je ohladila in plini, ujeti v stopljeni masi, so prodrli na površino, se premešali in oblikovali vodno paro. Nastopilo je veliko deževje, ki je povzročilo nastanek oceanov na suhi, jalovi skorji. Vode so prekrile večino Zemljine površine in nebo se je zjasnilo, svetlo žareče sonce pa je oblilo novi svet s svetlobo in toploto.

V plitikih kotanjah in mlakah je med hudimi nevihtami z bliski in grmenjem, ki so od časa do časa divjale na planetu, snov preskočila z vibracijske ravni oglika v kompleksnejše stanje: v vibracijo aminokislin. Toda nova vibracijska raven je bila nestalna, poleg tega pa je morala vsrkavati drugo snov, da je lahko vibrirala. Morala je jesti. Pojavilo se je življenje, nov evolucijski sunek.

Nato se je življenje, sicer še vedno omejeno samo na vodo, razcepilo na dvoje. Rastline so živele od anorganske snovi, ki so jo z izkoriščanjem ogljikovega dioksida iz začetnega ozračja spreminjale v hrano. Kot stranski izdelek so sproščale kisik, ki ga poprej ni bilo. Razrasle so se prek oceanov in nazadnje tudi na kopno.

Živali so ohranjale vibracijo tako, da so vsrkavale organsko življenje. V veliki dobi rib so napolnile oceane, ko pa so rastline sprostile dovolj kisika v ozračje, so se živlai začele seliti na kopno. Nato so dvoživke - pol živali, pol nečesa novega - zapustile vodo in zadihale s pljuči. Snov je preskočila v plazilce in v dobi dinozavrov prekrila Zemljo. Za njimi so se pojavili toplokrvni sesalci. Vsaka nova vrsta predstavlja življenje - snov - na naslednji vibracijski ravni. Naposled je bilo razvoja konec. Na vrhu se je pojavilo človeštvo.

Šesto spoznanje

Premagati moramo nagnjenje do nadvlade. Ker deluje nezavedno, je ni mogoče tako zlahka opustiti. Najprej jo moramo popolnoma ozavestiti; pri tem nam pomaga uvid, da smo jo privzeli v otroštvu. Z njo smo pritegovali pozornost in preusmerjali energijo k sebi. Imenujemo jo lahko nezavedno dramo nadzora. Drama ji rečemo lahko zato, ker vsebuje znan prizor, za katerega napišemo scenarij že v mladosti. Nato ga vse življenje ponavljamo, ne da bi se ga sploh zavedali, Vemo le to, da se nam nenehno ponavljajo podobni dogodki. Ker v svojem filmu resničnega življenja kar naprej ponavljamo isti prizor, ne moremo uprizoriti drugih, še posebej ne tistih, ki jih zaznamujejo naključja. Ponavljamo dramo, s katero spletkarimo za energijo in ustavimo film.

Poznamo več vrst dram nadzora. Nekateri so tako zadržani, da ne dopustijo, da se jim zgodi pomembno naključje. Da usmerijo energijo k sebi, nadzirajo ljudi in okoliščine tako, da ustvarijo dramo, med katero se odmaknejo in si nadenejo skrivnosten videz. Dopovedujejo si, da so previdni, ampak v resnici upajo, da bodo koga zvlekli vanjo. Če jim uspe, ostanejo skrivnostni in prisilijo sočloveka, da se muči in trudi, ko si prizadevajo prepoznati njihove resnične občutke. Medtem ko se sočlovek z njimi trudi in se jim ves posveča, jim zato daje svojo energijo. Dlje, ko zadržijo sočlovekovo pozornost, več energije prejmejo. Žal pa je tudi res, da se jim zato življenje zelo počasi odvija, saj neprestano ponavljajo enak prizor. Ko bi se sočloveku odprli, bi jim film življenja stekel v novo in pomembno smer.

V procesu čiščenja je prvi korak, ki ga moramo narediti, popolno ozaveščenje drame nadzora. Ne moremo naprej, dokler se zares dobro ne ogledamo in odkrijemo, kako manipuliramo z energijo. Vrniti se moramo v preteklost, daleč v svoje otroštvo, in ugotoviti, kako se je navada oblikovala. Ko spoznaš njene zametke, jo lahko zavestno nadziraš. Vanjo je vpletena večina družinskih članov, ki so nam v otroštvu jemali energijo. Zato drama sploh nastane. Morali smo izbrati strategijo, s katero smo si energijo lahko povrnili. Drame so vedno povezane z družinskimi člani. Kakorkoli že, ko prepoznamo družinsko energijsko dinamiko, lahko presežemo strategije nadzora in ugotovimo, kaj se je v resnici dogajalo.

To pomeni da si moramo družinsko izkustvo ogledati iz evolucijskega in duhovnega zornega kota, nato pa odkriti, kdo v resnici smo. Tedaj drama nadzora razpade in zaživimo resnično življenje. Torej moramo najprej razumeti, kako se je drama oblikovala.

Nekateri očetje so lahko dobri, se zabavajo, so sposobni, vendar so do svojih otrok kritični, nikoli nič ne naredijo prav. Nenehno jih sprašujejo, dokler ne odkrijejo kaj napačnega. Otrok je potem vedno izčrpan, postane skrivnosten in odmaknjen in postopoma se trudi, da nikoli več ne pove ničesar. V takem primeru lahko očeta imenujemo za zasliševalca. On je druga oblika drame. Zasliševalec zasnuje dramo, v kateri postavlja vprašanja in brska po svetu drugega človeka, da bi v njem našel kaj napačnega in ko najde, ga kritizira. Le če je strategija uspešna, ga pritegne v dramo. Žrtev se zmede in pozorno opazuje, kaj zasliševalec počne ali misli, tako da ne bi storila česa napačnega, saj bi zasliševalec to zagotovo opazil. Njena psihična ustrežljivost mu daje energijo, ki jo potrebuje. Ko se ujameš v njegovo dramo, ponavadi ravnaš in se vedeš tako, da te ne more kritizirati. Zvleče te s tvoje poti in ti črpa energijo, ker se presojaš po mnenju, ki ga ima o tebi.

Vsakdo manipulira z energijo drugih, kar lahko počne nasilno, tako da jih neposredno prisili, da mu posvečajo pozornost, ali pasivno, tako da računa na njihovo sočutje ali radovednost. Če ti kdo grozi, pa naj gre za besedno ali telesno grožnjo, si mu prisiljen posvetiti pozornost, saj se bojiš, da bi ti naredil kaj hudega. Človek, ki ti grozi, te povleče v najnasilnejšo vrsto drame, ki jo imenujemo drama zastraševalca.

Če ti po drugi strani, kdo pripoveduje o najrazličnejših hudih stvareh, ali celo namiguje, da si zanje odgovoren in se bodo nadaljevale, če mu boš odrekel pomoč, te skuša nadzirati na najpasivnejši ravni; vleče te v dramo, ki jo imenujemo ubogi jaz. Vse njegove besede ali dejanja te silijo v položaj, v katerem se moraš braniti pred obtožbo, da ne narediš dovolj zanj. Občutek krivde ti zato zbuja že občutek njegove bližine.

Vsako dramo je mogoče uvrstiti v lestvico, ki sega od nasilja do pasivnosti. Človek, ki je komaj opazno nasilen, ko poudarja tvoje napake in ti počasi spodkopava svet, da bi si pridobil tvojo energijo, je zasliševalec. Na grobo jih lahko razvrstimo: zastraševalec, zasliševalec, zadržanost in ubogi jaz. Vsakdo uporablja tisto dramo nadzora s katero je bil v svojem ožjem družinskem krogu uspešen.

Najhuje je, če sta oba starša zastraševalca. Potem lahko otrok obtiči v drami.

Ko si otrok in ti nekdo jemlje energijo tako, da ti grozi s telesno kaznijo, ti zadržanost ne pomaga kaj dosti. Če si plašen, ga ne moraš pripraviti do tega, da bi ti dajal energijo, saj ga prav nič ne briga, kaj se dogaja v tebi. Preveč nasilen je in moraš se vdati. Poskusiš delovati z dramo ubogi jaz in se sklicujenš na njegovo milost, obenem pa mu zbujaš občutek krivde, ker tako ravna s tabo. Če ti ne uspe, pač potrpiš in zdržiš, dokler ne odrasteš, nato pa ob vsakem nasilju izbruhneš in se odzoveš z nasiljem.

Človek se odloči za vsakršno skrajnost, da v svoji družini pridobi energijo pozornosti. Strategija se nato sprevrže v glavno metodo nadzora, s katero jemlje energijo ljudem, v dramo, ki jo nenehno ponavlja.

Če pa se, ko si še otrok, nihče ne ukvarja s teboj, temveč se člani družine ukvarjajo le s karierami, potem se ta razvije v zasliševalca. Z zadržanostjo gotovo ne bi pritegnil pozornosti; ne bi je opazili. Najbrž bi se moral zateči k poizvedovanju, dokler ne bi v njih navsezadnje našel kaj napačnega, nato pa bi s kritiziranjem pritegnil njihovo pozornost in energijo. Tako ravna zasliševalec.

Zadržani ljudje ustvarajo zasliševalce. Zasliševalci pa ustvarjajo zadržane ljudi. Zastraševalci ustvarjajo dramo ubogega mene ali pa še enega zastraševalca. Tako dramam nadzora ni konca. Ponavadi jih prepoznavamo v drugih, zase pa mislimo, da jih nimamo. Nujno je, da iluzijo presežemo, sicer ne moremo naprej. Skoraj vsi smo za nekaj časa obtičali v kaki drami. Zato se moramo odmakniti in se opazovati, dokler je ne prepoznamo. Ko jo prepoznamo, svoje nezavedno delovanje lahko presežemo, odkrijemo višji pomen svojega življenja, duhovni razlog zaradi katerega smo se rodili prav v svojo družino.

Da presežemo iluzijo je najbolje, da se vrnemo v družinsko izkustvo, v obdobje in kraj otroštva in si natanko ogledamo, kaj se je dogajalo. Če se zavemo svoje drame nadzora, se lahko osredotočimo na višjo resnico o svoji družini, na srebrni obris, ki obdaja vsak konflikt. Ko jo odkrijemo, energijsko deluje na naše življenje, kajti pove nam, kdo smo; pojasni nam pot, po kateri hodimo in naše ravnanje.

Ko to ugotoviš, moraš pogledati onstran tekmovanja za energijo, ki je potekalo v tvoji družini in poiskati razlog, zakaj si se jima rodil, ter česa naj bi se naučil od njih. Iskati je potrebno pomen, ki ga ima življenje staršev zate. Vsak človek, pa naj se tega zaveda ali ne, s svojim življenjem ponazarja svoje prepričanje, kako bi morali živeti. Potruditi se moraš in odkriti, česa te je naučila mati, pa tudi kaj bi bilo v njenem življenju lahko boljše. Kar bi želel spremeniti pri njej, je del tistega, za kar si sam prizadevaš, drugi del pa predstavlja tisto, kar bi želel spremeniti pri svojem očetu.

Nismo le telesna stvaritev svojih staršev; tudi duhovne stvaritve smo. Rodil si se pač njima in njuni življenji sta odločilno vplivali na to, kar si. Da bi odkril, kdo v resnici si, moraš spoznati, da tvoj resnični jaz kali med njunima resnicama. Tvoja pot je odkrivanje resnice, ki je višja in globja sinteza njunih prepričanj. Pravilno življenje mora vključevati oba pogleda.

Vsak človek mora prepoznati pomembnejše zasuke v svojem življenju in si jih nanovo razložiti v luči evolucijskega vprašanja. Poskusiti moraš prepoznati zaporedja interesov, pomembnih prijateljev, naključij, ki so se ti zgodila v življenju, kajti vse to te je nekam vodilo. Vsak človek ima duhovni namen, poslanstvo, ki ga ves čas opravlja, ne da bi se ga zavedal in ko ga popolnoma ozavesti, mu življenje steče.

Vsak človek išče resnico, ki je enako pomembna kot razvoj vesolja, saj omogoča nadaljnji razvoj. Če se spomnimo zgoraj navedene evolucijske teorije. Snov se je razvijala iz enostavne vibracije do pojava človeštva. Človek se rodi v določenih zgodovinskih okoliščinah in razvije svoj življenjski credo, nato pa se združi z drugim človekom, ki je tudi našel svoj smisel. Otroci, ki se jima rodijo, uskladijo njuna pogleda in si prizadevajo za višjo sintezo, vodijo pa jih naključja. V petem spoznanju si se naučil, da vsakič, ko se napolnimo z energijo in prikličemo naključje, ki nas v življenju vodi naprej, dvignemo raven energije v sebi, zato lahko obstajamo na višji vibraciji. Otroci prevzamejo vibracijsko raven staršev in jo dvignejo. Tako ljudje nadaljujejo razvoj.

Naša generacija pa se razlikuje po tem, da deluje zavestno in zato pospešuje proces. Nimaš več izbire, pa naj te bo še tako strah. Ko spoznaš, zakaj živiš, védenja ni mogoče izbrisati. Če boš poskusil svoje življenje drugače usmeriti, te bo vedno navdajal občutek, da ti nekaj manjka.

Tehnika pridobivanja energije: Najprej se posvetiš okolju, ki te obdaja. Nato se poskusiš spomniti kako je ko si poln energije. Spomni se bivanja, nepozabne lepote in oblike vseh stvari, še posebej rastlin, pa tudi žarenja barv, ki so videti svetlejše. Nato poskušaj doživeti občutek bližine. Občutek, da se lahko vsega dotakneš, da z vsem vzpostaviš stik, pa naj je še tako oddaljeno. Potem ta občutek vdihneš vase. Ko si predstavljaš, da z vsakom vdihom vsrkaš vase energijo, ki te napolni kot balon, te dejansko okrepi in počutiš se veliko lažje in lebdeče. Potem, ko energijo vdihneš, preveriš, ali te navdaja pravo čustvo, ki je edino pravo merilo povezanosti - ljubezen. Ljubezen ni intelektualna zamisel ali moralni imperativ ali kaj podobnega. Osnovno čustvo je, oživi pa ob povezanosti z božjo energijo, ki je na razpolago v vesolju.

Osmo spoznanje

Osmo spoznanje govori o tem kako naj pomagamo ljudem, ki nam prinašajo odgovore, ki jih iščemo. Opisuje pa tudi novo etiko medsebojnih odnosov in pojasnjuje, kakšni bi morali biti ljudje med sabo, da bi se hitreje razvijali. Osmo spoznanje nas uči, da nam vse skrivnostne odgovore dajejo drugi ljudje, da vsakega srečaš na pravem koraku, če si le pozoren na to.

Ljudje, ki jih srečuješ, pa nimajo vedno dovolj energije in uvida, da bi ti predali sporočilo, ki ga imajo zate. Pomagati jim moraš tako, da jim pošlješ energijo. Energija, ki jim jo daješ jim pomaga prepoznati resnico. Nato ti jo lahko predajo.

Osmo spoznanje pa tudi svari pred tem, da se tvoj razvoj lahko zaustavi, zgodi se lako, da postaneš zasvojen z drugim človekom.

Osmo spoznanje govori o novem načinu uporabe energije v odnosih z ljudmi, začne pa se z otroki. Na otroke bi morali gledati, kot na najvišje dosežke dosedanje evolucije; za nadaljnji razvoj pa potrebujejo našo energijo, ki jim mora biti vedno na voljo. Najhuje je, kar jih lahko doleti, je, da jim črpamo energijo, ko jih popravljamo, saj tako sprožamo drame nadzora v njih. Temu se je mogoče izogniti, če jim odrasli brezpogojno dajemo vso energijo, ki jo potrebujejo. Zato bi jih morali vedno vključiti v pogovor, posebej če govorimo o njih. Nikoli tudi ne bi smeli prevzeti odgovornosti za več otrok hkrati, saj vsak otrok zahteva vso pozornost odraslega. Posebej je poudarjeno število otrok. Vsak odrasel človek se lahko osredotoči le na enega otroka hkrati. Če število otrok presega število odraslih, se odrasli utrudijo in jim ne morejo dajati dovolj energije. Tako otroci začnejo tekmovati za njihov čas. To poznamo kot rivalstvo med brati in sestrami. Ta problem je veliko večji kot si ljudje mislijo. Odrasli pogosto poveličujejo zamisel o velikih družinah in skupnem odraščanju otrok. Otroci bi se morali učiti od odraslih in ne od drugih otrok. Na vsakega otroka mora priti isto število odraslih, ki se zavežejo, da mu bodo ves čas posvečali svojo pozornost.

Nekateri starši so med seboj nezadovoljni, zato zaslišujejo svoje otroke, da bi si pridobili naklonjenost oz. da bi jih prepričati v njihov prav. Vsak se trudi da bi dobil otroka na svojo stran.

Ljudje se bodo nadalje naučili ustvarjati družine tudi zunaj krvnih vezi. Če sta oba starša prezaposlena s preživetjem, bo otroku posvečal pozornost kdo drug. Ni treba, da mu energijo dajejo samo starši. Pravzaprav je celo bolje, če je ne dobiva samo od njih.

Na otrokova vprašanja je pomembno odgovarjati resno in izogibati se moramo skušnjavi, da bi jim odgovarjali neresno. Neresnice o štorljah še niso tako hude, kot tiste ko odrasli izkrivljajo resnico, da bi se pozabavali, ali ker mislijo, da presega otrokovo razumevanje. Resnico je vedno mogoče izraziti na otrokovi ravni razumevanja, samo malce je treba pomisliti. Ne razumite napak, da bo otrok zato hitreje odrastel in postal resen, samo vedel bo kdaj si kaj izmislite, če si že izmislite. Če otroka vzgajaš v takem duhu ne bo nikoli čutil, da se mora pretvarjati ali postavljati.

Ko človek spozna, kaj pomeni biti prost preteklosti, in se vključi v tok evolucije, se mu lahko zgodi, da se zaradi zasvojenosti z drugim človekom nenadoma zaustavi. Zamisel o zasvojenosti pojasnjuje bitko za premoč, do katere prihaja v ljubezenskih razmerjih. Od nekdaj smo se spraševali, zakaj se blaženost in evforija zaljubljenosti spremenita v konflikt. Gre za posledico pretoka energije med posameznikoma.

Ko se dva človeka zaljubita, si podzavestno dajeta energijo. Počutita se lebdeče in vzneseno. Pojavi so občutek neverjetne omamljenosti, ki ji pravimo zaljubljenost. Ker pričakuješ, da ti bo občutek vzbujal partner, se odklopiš od energije vesolja, in se čedalje bolj zanašaš na njegovo dokler je ne zmanjka. Tedaj si je partnerja ne dajeta več in zapadeta v svoji drami, saj poskušata nadzirati drug drugega in izsiliti pretok partnerjeve energije proti sebi. Na tej točki se odnos izpridi v navadno bitko za premoč.

Problem izvira iz zgodnjega otroštva. Zaradi tekmovanja za energijo, ki sega v prva leta življenja, ne moremo dopolniti pomembnega psihološkega procesa. Nismo sposobni integrirati tistega dela sebe, ki je nasprotnega spola. Ponavadi deklice ne morejo integrirati moške strani in dečki ženske.

Zasvojenosti s predstavnikom nasprotnega spola zapademo zato, kar se ne moremo povezati z notranjo energijo nasprotnega spola. Mistična energija, notranji vir, na katerega se lahko priključimo, je tako ženska kot moška. Sčasoma se ji lahko odpremo, toda na začetku razvoja moramo biti previdni. Proces integracije je dolgotrajen. Če se prenagljeno povežemo s človeškim virom, ki nam daje žensko ali moško energijo, oviramo pritok zaloge iz vesolja.

Pomislimo, kako bi taka integracija potekala v idealni družini: V vsaki družini mora otrok najprej dobivati energijo od staršev. Ponavadi se zlahka poistoveti z istospolnim staršem, zato brez težav integrira njegovo energijo. Prejemanje energije od starša nasprotnega spola pa je veliko težje.

Vzemimo za zgled deklico. Ko skuša majhna punčka integrirati svojo moško stran, se zave, da jo močno vleče k očetu. Neprestano si želi biti ob njem. Pravzaprav si želi moške energije - očetova moška energija namreč dopolnjuje njeno žensko stran. Daje ji občutek celosti in evforije. Misli, da jo lahko dobi samo tako, da se seksualno polasti očeta in ga ohranja v svoji telesni bližini.

Ker intuitivno čuti, da ji ta energija pripada in bi se morala podrejati njeni volji, hoče očeta usmerjati, kakor da bi bil njen moški del. Misli, da je čaroben, popoln in sposoben ustreči vsaki njeni muhi. V družini, ki ni tako zelo idealna, izbruhne bitka za premoč. Ko se deklica nauči, kako ga lahko pripravi do tega, da ji daje potrebno energijo, ustvari osebno dramo nadzora.

V idealni družini se oče ne bi pustil izzvati. Ostal bi pošten do nje in imel bi dovolj energije, da bi jo brezpogojno zalagal z njo, pa četudi ne bi izpolnjeval vseh njenih zahtev. Ker bi ji odkrito povedal, kdo je in kaj počne in zakaj, bi lahko integrirala njegov slog in sposobnosti in presegla nestvarni pogled nanj. Sčasoma bi ga videla kot človeka, ki ima svoje dobre in slabe strani. Namesto da bi energijo nasprotnega spola sprejemala od očeta, jo bo začela sprejemati kot del energije, ki obstaja v vesolju.

Problem je v tem, da veliko staršev tekmuje za energijo z lastnimi otroki in to je vplivalo na vse nas. Zaradi tega tekmovanja še nihče ni rešil težav z nasprotnim spolom. Obtičali smo na stopnji, ko še vedno iščemo energijo nasprotnega spola zunaj sebe, v človeku moškega ali ženskega spola, ki ga imamo za idealnega in čarobnega in se ga lahko seksualno polastimo.

Ker smo se sposobni zavestno razvijati, smo se zanšli v kritičnem položaju. Na začetku tega zavestnega razvoja začnemo namreč avtomatično prejemati energijo nasprotnega spola, ki naravno doteka iz energije v vesolju. Biti moramo zelo previdni, saj se zelo rado zgodi, da tedaj naletimo na človeka, ki nam to energijo neposredno daje, zato se odklopimo od pravega vira in nazadujemo.

Dokler se ne naučimo izogibati takim situacijam, hodimo po svetu kot polovica kroga. Podobni smo črki C. Zelo smo dovzetni za ljudi nasprotnega spola (za drugo polovico kroga, ki nas dopolni), saj nam dajejo energijo in vzbujajo evforične občutke, zelo podobne občutku celoti, ki ga sproža popolna povezava z vesoljem. V resnici pa se samo družimo z drugim človekom, ki je tudi iskal svojo drugo polovico zunaj sebe. Gre za klasično soodvisno razmerje z vgrajenimi težavami, ki se prav kmalu začnejo porajati.

Problem tega dopolnjenega človeka je prav v tem, da sta zanj potrebna dva; eden, ki daje žensko energijo, in drugi, ki daje moško. Tako ima ta dopolnjeni človek dve glavi in dva ega. Oba partnerja hočeta nadzirati človeka, ki sta ga ustvarila, pa tudi drug drugega. Iluzija enosti preide v bitko za premoč, v kateri eden od njiju tako ali drugače prevlada. V preteklosti se je bil eden od partnerjev mogoče pripravljen podvreči drugemu (navadno ženska, včasih tudi moški). Toda sedaj se prebujamo, nihče več noče služiti drugemu.

Seveda se bomo zaljubljali še naprej, toda najprej moramo sami dopolniti krog. Utrditi moramo svojo povezanost z vesoljem. Za to je potreben čas, toda ko se nam bo posrečilo, bodo težave premagane in vzpostavljali bomo višje odnose. Ko se bomo zaljubili, bomo ustvarili nadčloveka in ostali na poti individualnega razvoja.

Takim srečanjem se lahko izognemo tako, da se za nekaj časa upremo občutkom ljubezni na prvi pogled in se naučimo vzdrževati platonske odnose s predstavniki nasprotnega spola. Ne smemo pa pozabiti na proces: vzpostavljati jih moramo samo z ljudmi, ki se popolnoma razkrijejo, ki nam povedo, kako in zakaj počnejo, kar počnejo - kot naj bi se dogajalo v idelanem otroštvu s staršem nasprotnega spola. Ko jih bomo docela razumeli, ne bomo več projicirali nanje svojih sanjarij o njihovem spolu, in to nas bo odrešilo. Spet se bomo lahko povezali z vesoljem.

To sploh ni lahko, posebej če moraš razdreti trenutno soodvisno razmerje. Energija se trga narazen in to boli. Vendar to je treba storiti. Soodvisnost ni nova bolezen, za katero smo oboleli le nekateri. Vsi smo soodvisni, toda zdaj to preraščamo.

Najprej moramo obuditi občutek vznesensoti, ki ga doživljamo na začetku soodvisnega odnosa, nato pa partnerja sprejeti vase. Šele potem se lahko razvijamo naprej in vzpostavimo ljubezenski odnos, ki nam resnično ustreza.

Naš odnos do drugih določa, kako hitro se razvijamo in kako hitro rešujemo svoja življenjska vprašanja. To, da drugim dajemo energijo je največ kar lahko storimo sami zase.

Ljudje, ki nam križajo pot, nam vedno prinašajo sporočila. Naključnih srečanj ni. Od našega odziva na ta srečanja pa je odvisno, ali sporočila razumemo. Če se pogovarjamo s človekom, na katerega smo naleteli, pa ne prepoznamo sporočila, ki se dotika naših trenutnih vprašanj, še ne pomeni, da ga ni bilo. Pomeni samo to, da smo ga kdo ve zakaj spregledali. Zgodi se da srečamo starega znanca in prijatelja, izmenjamo nekaj besed, nato pa ga še isti dan ali kak dan kasneje spet srečamo. Morali bi se ustaviti in prepoznati sporočilo, ki ga imamo zanj in on za nas. Ko bodo ljudje to dojeli, ne bodo več tako hiteli, ampak bodo delovali z namenom in z voljo.
Ljudje smo posebna bitja v svetu energije, ker lahko zavestno projiciramo svojo energijo. Začneš tako, da spoštljivo opazuješ lepoto predmeta, dokler ne vsrkaš toliko energije, da začutiš ljubezen. Tedaj jo lahko usmeriš nazaj. Enako načelo velja tudi za ljudi. Če spoštljivo opazujemo človekovo telo in vedenje, in se povsem osredotočimo nanj, dokler mu poteze ne izstopijo in oživijo, mu nato lahko pošljemo energijo in ga dvignemo na višjo raven.

Deveto spoznanje

Deveto spoznanje pojasnjuje, kako bo zavestni razvoj vplival na človeško kulturo tretjega tisočletja. Opisuje precej drugačen način življenja. Napoveduje na primer, da bomo ljudje poskrbeli za upadanje števila prebivalcev, tako da bomo vsi živeli v energijsko najmočnejših in najlepših krajih na Zemlji. Poudarja pa tudi, da bo v prihodnosti takih krajev veliko več. Gozdovi se bodo namreč razrasli, saj jih ne bomo več krčili.

Sredi naslednjega tisočletja bodo ljudje živeli med petsto let starimi drevesi in gojili vrtove nedaleč od urbanih področij neverjetnega tehnološkega čarovništva. Sredstva za preživetje (hrana, oblačila in prevoz) bodo tedaj že popolnoma avtomatizirana in vsakomur na voljo. Potrebe bomo zadovoljevali brez denarne izmenjave, pa tudi pretiranega vdajanja užitkom in lenobe ne bomo več poznali.

Ker bomo sledili intuiciji, bomo natanko vedeli, kaj naj delamo, pa tudi, kdaj naj se česa lotimo. Naše delovanje bo usklajeno. Nihče ne bo prekomerno trošil, saj se bomo otresli potrebe po posesti in nadzoru, ki nam zdaj zbujata občutek varnosti. V naslednjem tisočletju bo življenje popolnoma drugačno.

Svoje bivanje bomo osmislili z vzhičenostjo nad lastnim razvojem; navdušeno bomo sledili intuiciji in pozorno opazovali svoje življenje. Deveto spoznanje opisuje človeški svet, v katerem bomo živeli počasneje; budnejši bomo in pozorni na vsako pomembno srečanje. Vedeli bomo, da ga lahko doživimo kjerkoli; tudi na poti, ki se vije skozi gozd, ali na mostu, ki prečka sotesko.

Si lahko predstavljate, kako se bodo taka pomembna srečanja odvijala? Ko se bosta dva človeka prvič srečala, si bosta najprej ogledala svoja energijska polja in prepoznala tudi najmanjšo manipulacijo. Rešena preteklosti, bosta zavestno doživljala skupno življenjsko zgodbo, dokler ne bosta prepoznala sporočil in si jih izmenjala. Nato bosta nadaljevala vsak svoje individualno potovanje. Srečanje ju bo pomembno spremenilo. Po njem bosta vibrirala na višji ravni in zato tudi drugače delovala na ljudi. Mnogi misleci in vidci v človeški zgodovini, so že pogledali v tak svet, tudi Marx, čigar vizije so ostale utopične, saj jih nismo znali uresničiti. Komunizem se je sprevrgel v tragedijo. Vodilo nas bo vodilo naravne resnice. Da bi razumeli, kako bo to gibanje potekalo, bi si bilo dobro tudi naslednje tisočletje ogledati tako, kot smo si ogledali prejšnje in ga podoživimo v enem življenju.

Pomislite, kaj vse se je zgodilo v prejšnjem tisočletju. V srednjem veku smo živeli v preprostem svetu dobrega in zla, ki so ga določali cerkveni očetje. Osvobodili smo se šele v renesansi, ko smo se zavedeli, da nam duhovniki niso povedali vse resnice o našem položaju v vesolju. In poslali smo znanost, naj jo odkrije. Ker nam ni prinesla odgovorov, ki smo jih pri priči potrebovali, smo sklenili, da se bomo pač udobno nastanili. Delovno etiko smo spremenili v obsedenost, ki je sekularizirala resničnost in iz sveta iztisnila skrivnostnost. Toda sedaj smo sprevideli njeno resnico. Petsto let smo ustvarjali materialno bazo, da bi pripravili oder za nekaj drugega, za življenje, ki obstoju vrača skrivnostnost.

Informacije, ki izhajajo iz znanstvenih metod, nam kažejo prav to: človeštvo je na tem planetu zato, da bi se zavestno razvilo. Ko se bomo učili razvijati, in bomo sledili svoji poti, resnici za resnico, se bo celotna kultura zelo predvidljivo preobrazila.

Ko bomo dosegli kritično maso in se bodo spoznanja začela globalno širiti, bo človeštvo prešlo v obdobje intenzivnega notranjega raziskovanja. Dojeli bomo, kako čudovit in duhoven je pravzaprav naravni svet. Drevesa in reke in gore bomo prepoznali kot svetišla velike moči, ki zahtevajo spoštovanje in čaščenje. Opustili bomo vse gospodarske dejavnosti, ki jih ogrožajo. In tisti, ki bodo ta položaj najbolj občutili, bodo našli drugačne rešitve za onesnaženo okolje; intuitivno jih bodo zaznali, ko si bodo prizadevali za lastni razvoj.

To je le del velikega preobrata, ki se bo zgodil in ki bo pomenil množično menjavanje zaposlitev; ko ljudje prisluhnejo intuitivnim prebliskom o tem, kdo pravzaprav so in kaj naj bi delali, pogosto odkrijejo, da so na napačnem delovnem mestu. Da bi se lahko razvijali naprej, se morajo odločiti za drugačno delo. Ljudje bodo v tem obdobju nekajkrat v življenju preusmerili svojo poklicno pot.

Naslednji kulturni premik bo avtomatizacija proizvodnje dobrin. Z njo se bodo ukvarjali ljudje, ki bodo začutili potrebo po učinkovitejšem gospodarstvu. Intuicija se jim bo razvijala in spoznali bodo, da avtomatizacija omogoča ljudem več prostega časa in jih osvobaja, da se lahko posvečajo drugim stvarem.

Preostali bomo sledili intuitivnim prebliskom pri svojem delu in si čedalje bolj želeli, da bi imeli več prostega časa. Spoznali bomo, da nas delovni čas in okolje omejujeta, saj ne moremo izražati svoje resnice in se ukvarjati s stvarmi, ki so zares pomembne. Zato bomo našli načine za zmanjšanje števila delovnih ur. Na delovnem mestu s polnim delovnim časom bodo zaposleni po dva ali trije ljudje. To bo seveda olajšalo položaj tistim, ki jih bo nadomestila avtomatizacija, saj bodo dobili službe s polovičnim delovnim časom.

Prihodke bomo prejemali iste, plačani pa bomo tudi za spoznanja, ki jih bomo posredovali. Ko bomo doumeli energijsko dinamiko vesolja, bomo tudi razumeli, kaj se dogaja, ko dajemo. Edina duhovna zamisel o dajanju, ki jo trenutno poznamo, je ozka zamisel o religiozni desetini.

Svetopisemski pojem desetine se najpogosteje razlaga kot določilo, da desetina tvojega dohodka pripada cerkvi. Globji pomen zamisli pa je, da nam bo vse, kar damo večkratno povrnjeno. Deveto spoznanje pojasnjuje, da je dajanje univerzalno načelo podpore, ki ne velja le za cerkve, ampak za vsakogar. Ko dajemo, posegamo v energijsko delovanje vesolja in nato dobivamo nazaj. Če se spomnimo, ko nekomu pošiljamo energijo, se spraznimo, a če smo povezani z energijo vesolja, se tako spet napolnimo. Podobno je z denarjem. Ko ga bomo začeli dosledno dajati, bomo dobili nazaj več, kot sploh lahko damo.

Največ ga bomo dajali ljudem, ki nam bodo odkrivali duhovno resnico, in tistim, ki nam bodo v pravem času prinašali odgovore. To bo dodaten zaslužek in postopoma se bomo rešili zaposlitev, ki nas omejujejo. Ker se bo v duhovno gospodarstvo vključevalo čedalje več ljudi, se bo kultura naslednjega tisočletja spremenila. Presegli bomo razvojno obdobje in se lotili svojega pravega dela, nato pa stopili v obdobje, v katerem se bomo svobodno razvijali in posredovali svojo resnico, za katero bomo plačani.

Ce bi sodelovali vsi, bi nenehno dajali in dobivali, in to medsebojno delovanje, izmenjava informacij pravzaprav, bi pomenilo novo zaposlitev za vse, našo novo gospodarsko usmeritev. Prišlo bi do popolne avtomatizacije materialnih dobrin, saj bi imeli preveč dela, da bi se teh sistemov polaščali ali jih želeli upravljati. Morebiti bi imeli delnice v njih, toda položaj bi nas osvobodil in lahko bi razvijali informacijsko dobo, v kateri pravzaprav že smo.

Za zdaj je pomembno razumeti kam gremo. Nismo mogli ohranjati okolja in demokratizirati planeta in nahraniti ubogih, saj smo tako dolgo živeli v strahu pred revščino in s potrebo po nadvladi, da res nismo mogli dajati. Nismo imeli vizije drugačnega življenja.

Fuzija, superprevodnost, umetna inteligenca, tehnologija avtomatizacije najbrž ni več daleč, še posebej ne zdaj, ko vemo, za kaj jo potrebujemo.

Najprej pa moramo prepoznati resničnost takega življenja. Na planetu smo zato, da bi se razvijali, na pa da ustvarjamo osebna cesarstva nadzora. Plačevanje spoznanj bo sprožilo preobrazbo in ko bo gospodarstvo postajalo čedalje bolj avtomatizirano, bo denarna izmenjava popolnoma izginila. Ne bomo je potrebovali. Če bomo sledili svojemu intuitivnemu vodstvu, bomo jemali samo tisto, kar bomo potrebovali. In razumeli bomo, da je treba naravna področja Zemlje varovati in skrbeti zanj, saj so viri neverjetne moči.

Deveto spoznanje pravi, da bomo v duhovnemu razvoju človeštva zmanjšali prebivalstvo do meje, ki jo bo Zemlja mogla vzdrževati. Zavezali se bomo življenju znotraj naravnih energijskih sistemov planeta. Kmetijstvo bo avtomatizirano - razen rastlin, ki jih bo človek polnil s svojo energijo preden jih bo zaužil. Drevesa, potrebna za gradnjo, bodo rastla na posebej določenih področjih, zato bodo druga drevesa na Zemlji lahko rasla in zorela v mogočne gozdove. Sčasoma bodo ti gozdovi pravilo, ne izjema, in vsi ljudje bodo živeli v bližini njihove moči. To bo tudi zvišalo energijsko raven ljudi in pospešila se bo hitrost razvoja. Hitreje ko bo energija dotekala v nas, skrivnostneje se bo odzivalo vesolje, ko nam bo pošiljalo ljudi z odgovori na naša vprašanja. Vsakič, ko sledimo intuiciji in nas kako skrivnostno srečanje popelje naprej, zavibiriramo na višji ravni.

Deveto spoznanje pojasnjue mnoge religije. Vse religije govorijo o tem, kako naj človeštvo naveže stik z višjim virom. Vse religije govorijo o zaznavanju Boga v sebi, o zaznavanju, ki nas izpolnjuje in nam pomaga prepoznati, da smo več, kot mislimo, da smo. Žal pa se religije izpridijo, ko si vodje jemljejo pravico do razlaganja Božje volje, namesto, da bi ljudem pokazali, kako naj jo prepoznajo v sebi. Nekoč se bo rodil človek, ki bo natanko razumel, kako naj se poveže z Božjim virom energije in bo postal trajen zgled, da je ta povezava možna. Ta človek bo razsvetlil pot, po kateri naj bi mu sledilo človeštvo.

Deveto spoznanje razodeva našo dokončno usodo. Vse osvetli s smislom. Ponavlja, da ljudje predstavljamo višek evolucije. Govori o snovi, ki se je porodila v slabotni obliki, nato pa postajala kompleksnejša: od prvine do prvine, nato od vrste do vrste, z nižje na višjo raven vibracije.

Pozdrav!

Čudovita knjiga.    S to knjigo sem jaz začela odkrivati stvari.

Je tudi 10 spoznanje.

Lep dan vsem