http://www.mf.uni-lj.si/imi/ihan/

Bogu je šlo na smeh

Bogu je šlo na smeh
Ko je metuljem šival velika, pisana krila,
Za igrivo  frfotanje okoli cvetov
In še bolj, ko je pticam brusil kljune
In ribam poliral luskinasto kožo
Tudi pri slonjem rilcu in prašičjih repkih
Se ni mogel držati resno.

Pri človeku pa je to sploh očitno
Ni bolj vesele stvaritve od rdečega jezika
Ki gibčno pleše med zobmi in prši besede kot škropilnica na vrtu
Vsaka resnica sveta je obvladljiva z radostno lahkoto
In ni ljubezni, ki jo jezik ne bi znal ujeti v prijazno čebljanje
Ali radostno hvalnico
Čeprav je za povsem nove besede včasih potrebna vaja
Pri logopedu

Še huje pa je s človekom, ki ga preseneti ljubezen
da obnemi, kot da ni prave besede
In čudaško sili prav tja, kjer ne zmore ničesar reči
Takrat je edina rešitev v iskrenem jecljanju
Da se jezik naučiti besede za tisti strah in besede za tisto ljubezen
In vmesnih besed, ki prinesejo smeh
Ker je vsaka resica sveta obladljiva z radostno lahkoto
In je ljubezen igra, ko je šlo Bogu najbolj na smeh.

Zapik!

Potem rečeš “zapik!”
Tisti rešilni rek iz otroških iger
Ko zamrznejo gibi
Zmaji nehajo loviti kraljične
In zajci si lahko oddahnejo
Ter se začnejo veselo pogovarjati z volkovi.
Kot se midva, ko rečeš “zapik!”
In se zasmeješ s svojim golim hrbtom
V moj presenečeni trebuh
Potem lahko bevskava in cviliva, kot pasja mladiča
Ali si razlagava sanje, ko je vsak čisto sam
Na potovanju med Indijanci ali v bitki s tihotapci mamil
Zapik je najvarnejše pribežališče, ki ga je videl svet
Zato bo ta igra vedno ostala
Okoli nje se bodo še stoletja lovili otroci
In faraonska princesa bo tam kadarkoli lahko kupovala
Kavbojke s pete avenije in bakrene šminke
Ker je potrebna ena sama beseda
V kateri najdejo prostor vsa mesta in pokrajine tega sveta
In se brez zadrege zvrstijo vsi časi
Začarani od tistega rešilnega reka iz otroških iger
Zapik!