t wrote on 30.03.2004 at 09:45:23:ok
me pa vseeno zanima v čem naj bi se "Berlusconijev sindrom" razlikoval od "LDS sindroma", razen v tem, da se v prvem primeru v politiko odpravljajo ljudje s kapitalom, v drugem pa gredo ljudje iz politike k kapitalu
meni se zdi prva pot precej bolj logična in naravna kot druga - še posebej zato, ker se pri drugi toliko bolj izkazuje v kolikšni meri sta kapital in oblast že povezana, da je takšno prehajanje sploh mogoče
Beruskoni je kot podjetnik prevzel oblast s podporo ljudstva (pustmo zdej medijsko podporo), ker mu folk zaupa, da če zna poskrbet zase bo znal poskrbet tud za državo, t.j. zanje. Na lokalnem nivoju, kejr so ljudje eskistnečno odvisni od posmeznih mogotcev, jih iz (straho)spoštovanja izvoljo za župane ali pa vsaj svetnike, samo če za to sami pokažejo interes. Po moje gre tle do neke mere za ostanke patrirarhalne miselnosti, da je podjetnik kot dober gospodar tud odgovoren do svojih delavcev tko kot do neke vrste članov družine, ki pa vsaj po moji oceni nima prave osnove, saj podjetniki od lokalne oblasti pričakujejo zgolj dodatne privilegeje je ne vidijo kot razrširjeno družino, za katero se čutjo zaradi svoje premožnosti in odgovorne poskrbet. Tko večina italijanov v berluskoniju vid enga svojga zaščitnika in ne enga zatopnika velekapitala, ki jih bo prek države izmolzu še tam, kjer jih zgolj kot podjetnik ni mogel prit blizu.
Quote:če je prva pot mogoča zaradi kapitala in njegove zaščite (čeprav je v ozadju predvsem želja po moči), je drugi način toliko bolj zaskrbljujoč, saj mi kaže v kolikšni meri je določena politična opcija prevzela vse v skupne roke - tudi če izgubijo oblast, kar je povsem možno, jim še vedno ostane kapital, ki pa je v tem sistemu edina sveta stvar
Novodobnim lokalnim baronom berlusconivjevega tipa se zna kapital speljat z izgubo politične oblasti, zato si ne morejo privoščit, da je ne bi lastnoročno izvajal. Na državni ravni po moje gre v bistvu za isto, samo da je zarad razdelitve fevdov po ministrstivih kapitalu težko prevzet oblast v eni osebi. Zato funkcionira vazlastvo lds-ovskega tipa, v katerem je za oblastne funkcije dobr vsak, ki bo lojalen eni od kapitalskih opcij, če pa si prodal eni si se itak prodal vsem. Jebeno zanje je v bistvu samo to, da se pred foklom ne morejo predstavljat kot dobri patriarhi, ker njihova povezanost s kapitalom ni tolk personlna kot na lokalnem nivoju...