Dedek in babica sta v trgovini iskala primerno darilo za rojstni dan svoje vnukinje. Stara mama je nenadoma zagledala prelepo skodelico.
"Poglej, kako ljubka skodelica!" je navdušeno dejala možu. Ta jo je vzel v roke in si jo pobliže ogledal:
"Pa re. Zelo je lepa, ena najlepših, kar sem jih kdaj videl."
In v tistem trenutku se je zgodilo nekaj neverjetnega - nekaj, kar se lahko zgodi samo v otroških knjigah. Skodelica je dejala starim staršem:
"Hvala za kompliment. Vendar vedita, da nisem bila vedno tako lepa."
Namesto, da bi bila zakonca presenečena, da skodelica lahko govori, sta jo samo vprašala: "Kaj misliš s tem, da nisi bila vedno tako lepa?"
"Pravzaprav," je odgovorila skodelica "sem bila le kup gline. Dokler me nekega dne ni nekdo z umazanimi in mokrimi rokami vzel in me postavil na lončarsko kolo. Potem je začel kolo vse hitreje vrteti. Dobila sem tako vrtoglavico, da nisem mogla stati. "Nehajte, nehajte!" sem prosila.
"Ne še," se je glasil odgovor.
Končno je ustavil kolo. A kaj pomaga, ko je potem z menoj storil še hujše: dal me je v peč. Tam je bilo vse bolj vroče, dokler ni postalo tako vroče, da nisem mogla več zdržati. Spet sem začela prositi: "Nehajte! Nehajte!"
In spet sem slišala odgovor: "Ne še!"
Končno me je v trenutku, ko sem že mislila, da bom zgorela, lončar vzel iz peči. Nato me je vzela v roke neka gospa in začela risati po meni. Barve, s katerimi je risala, so neznansko smrdele.
"Nehajte, nehajte!" sem prosila. Drobna gospa pa je samo neprizadeto odgovorila: "Ne še!"
Srečna sem bila, ko je nehala, kaj, ko me je druga žena ponovno položilav peč. Tokrat je bilo še bolj vroče kot prejšnji krat. In jaz sem spet prosila: "Nehajte, nehajte!"
In žena je tudi to pot odvrnila: "Ne, še!"
Po končnem žganju v peči, me je položila na ledeno podlago. Uf, kako me je streslo! Ko sem bila popolnoma ohlajena, me je mladenič položil v škatlo. Bilo mi je zelo tesno in po vrhu je name položil še druge skodelice. Končno me je prijazna gospa položila na to polico tik pred ogledalo.
Ko sem pogledala vanj, sem se sama sebi začudila. Nisem mogla verjeti svojim očem. Nisem bilaveč grda, mokra in umazana. Sedaj sem sijala. Bila sem lepa, suha in čista. Kako sem bila vesela!
Takrat sem spoznala, da je bilo vredno vse prejšnje trpljenje. Brez njega bi bila še sedaj grda in umazana. Šele takrat je vsa bolečina dobila smisel in sem videla njen pravi pomen. Bolečina je minila, toda lepota, ki jo je ta rodila, je ostala."

Vir: Ognjišče

Moja osebna interpretacija te otroške zgodbe:

Pogostokrat ne vidimo nobenega smisla v trpljenju, čeprav ima lahko tudi zdravilen učinek, saj je na nek način potrebno za našo zorenje in duhovno rast. Tako kot se je umazana skodelica (ilovnata ječa - mi sami) utrjevala in prečiščevala skozi ogenj v peči (v trpljenju in bolečinah), tako se tudi mi, ko vsakodnevno stoično, pokončno in neomajno prenašamo stiske, tegobe in preizkušnje vsakdana, ker vemo da nas za vsako prestalo preizkušnjo čaka nagrada, notranje smo vedno bolj čisti, odstranjujemo pepelnato oblogo (slabe misli in slaba dejanja), korak za korakom, plast za plastjo, ki onemogoča diamantu (našemu notranjemu bistvu, prvinskosti), da bi zablestel in zažarel v vsej svoji lepoti in sijaju, da bi bili končno srečni in notranje izpolnjeni.

Apotol Pavel je dejal: "Naša sedanja lahka stiska - ki pa je včasih še tako bridka - nam pripravlja čez vso mero veliko, večno bogastvo slave" (2 Kor 4,17)

ana wrote on 14.02.2004 at 20:39:27:


Tako piše v Ognjišču....