siaj wrote on 13.02.2004 at 23:28:28:

Si pa na dobri poti.
Da lahko s sebe očistimo nesnago, si moramo najprej priznati, da smo zasvinjani.

To je pa tisto, kar si večina ljudi najtežje prizna
(saj smo v lastnih očeh običajno najboljši in sploh in oh  8) )

Le korajžno, ko boš s sebe vse to otresla, boš prišla do spoznanja, da si v bistvu čisto ok in se boš svoji nepopolni senci (ki se je v celoti itak ne moreš znebiti), le še smejala.

siaj wrote on 13.02.2004 at 23:28:28:



hvala ti

---


najprej sem se ti zahvalila, ker mi s takim postom, s tem ko se odpreš, daš možnost, da se tudi jaz soocim s sabo in odprem

da ne rabim bit ljubeca in prijazna in 'duhovna', ampak sem lahko to, kar dejansko sem, pogledam kaj je nekje globoko v meni in to privlecem na svetlo



potem sem pustila, da ta tema malo zaokrozi po meni
kaj sem ugotovila?

ja, imam rada ljudi, vsaj vcasih

prva skupina so ljudje, ki so mi 'blizu' - tisti, ki me sprejemajo in potrjujejo
ko se ne pocutim dobro, ko me kaj muci, se pogovarjajo z mano, me tolazijo, dvigujejo - mi dajejo svojo pozornost
(ja, ne, tisti, ki se vzajemno potrjujemo, ce bi sam drugi mene, bi najbrz se krivo se pocutla zraven )


druga skupina so ljudje, ki se vsaj malo 'odprejo', pokazejo svojo ranljivost, bolecine... - ali pa ljudje, pri katerih zacutim, kako se ne odprejo (ne znajo/zmorejo/upajo...), ker je v njih vse polno strahov/omejitev... - ti mi omogocajo, s tem ko pokazejo svoje rane, da tudi jaz sprejmem svoje, da so ok
v to skupino bi lahko zadnje case uvrstila prakticno vsakogar
tu navzven projiciram svojo 'ranjeno zival' - in normalno, da zelim to ozdraviti  

ravno te dni sem ugotovila pri sebi nekaj, kar sem poimenovala 'kompleks Matere Tereze'   - potrebo, da se z ljudmi srecam v njihovi bolecini, ter jim pomagam da se malo dvignejo, ozdravijo... s pogovorom, s tem da jim dajem svojo ljubezen, oz. bolj tocno povedano - pozornost


aja, pa se to: ni tolk tezko tule gor prit, pa sipat 'ljubezen', lahko se pac odlocis komunicirat samo takrat, ko si ok, ko lahko dajes
malo drugace je pa v resnicnem zivljenju, v odnosih, v katerih v nekem trenutku 'moras' bit


se ti zdi da sem kaj boljsa od tebe?
think again...

Se mi zdi, da je treba tudi sposobnost nekoga ljubiti trenirati. Čisto zares.

Če ti ne gre, pa bi to rad/-a, je fajn začet pri sebi. Vzemi si pet minut časa vsak dan in išči na svojem telesu in v sebi lastnosti, ki so ti všeč, in si glasno reci npr.: "Rad/-a imam svoje zelene oči!" Zveni butasto, ampak se mi zdi to res fajn.

Ko počasi vzljubiš sebe, lahko pa že deliš ljubezen z drugimi. Magari najprej s kako rožico, ki ji daješ ljubezen tako, da se ji posvetiš vsak dan recimo za pet minut. Skrbno preveriš ali rabi vodo ali kaj drugega, malo poklepetaš z njo, ji poveš, kako je lepa, kaj ti je všeč na njej itd. Boljše počutje obeh zagotovljeno. Taka rožica lepše raste - imam izkušnje!   Lahko probaš imeti rad/-a psa ali mačko ali kanarčka.

Počasi prideš do tega, da imaš lahko rad tudi sočloveka. In ta občutek zna biti božanski!

Tole sem danes zjutraj na bel list papirja napisala za vas (in prepisujem danes zvečer), ker bi tudi to rada delila z vami. Da bi opisala vse okoliščine, ki so me pripeljale do tega pisanja, bi porabila neskončno besed na neskončnem številu listov. Opišem lahko le drobce zadnjih dogodivščin.

Teden pred tem "padcem" sem kar letela: ADIJO! En dan preden sem padla, pa sem bila tako v zraku, da je moralo priti do padca. Letela, ja, med drugim sem tudi začutila veliko brezmejno Ljubezen, Dobro….pozlatile so se mi roke le za hip, potem pa je naslednji dan sledil le občutek majhnosti in ničevosti pred to veličino.

Mozaik se je dolgo časa sestavljal…..in se odvil bliskovito. Opisala vam bom ključno zgodbico v mozaiku…Nad stanovanjem, kjer živim, stanuje soseda, ki mi je kar nekaj časa težila zaradi tega, ker smo na balkonu kadili. Pri tem ni izbirala besed, psovala me je, butala z balkonskimi vrati in drugimi stvarmi, ki jih je imela pri roki. V meni je vedno izvala strah in jezo. Nikoli ni prišla potrkat na vrata, se pogovorit z menoj. Na hodniku, ko sva se srečali, je bila prijazna, ampak je vedno spraševala, če imamo mucka, češ, da njej smrdi v kopalnici. Enkrat pred leti, sem ob njenem tuljenju tudi jaz čisto ponorela, pa sem tulila nazaj, kolikor primitivno sem zmogla in to od mojega balkona gor na njo. To me je zelo izčrpalo in po tem se nisem počutila dobro. Še enkrat sem znorela tako, da sem tudi jaz butala nazaj. Pa pride dan, ko na forum napišem Lilith zenovsko zgodbico o tem, kako se napolniš z ljubeznijo in "udariš" nazaj. Še isti dan me je čakal izziv. Jaz kadim na balkonu, ona pa tuli name….zatulim ji nazaj, naj se kar k meni pride dol pogovorit, če si upa….v tistem hipu sem spoznala, slišala svoje besede. Za silo sem se uredila, celo bundo sem si oblekla (zadnji ščit?), se odpravila iz svoje lukne ven, in po poti zbirala ljubezen…Pridem do vrat in za njenimi vrati slišim, kako preklinja…Pozvonim. Pozvonim še 1x. Pol le ona sliši, da en zvoni in odpre vrata in za hip obstoji vsa presenečena, potem pa oh gospa, vi ste prišla k meni, pridite noter, tako sem vesela, da ste prišla k meni….od izrazov hvaležnosti in opravičevanja me ni pustila do besede…skratka, takoj sem sprevidila tudi dvojo majhnost. Povedati mi je želela vse naenkrat, celo svojo življenjsko zgodbo, kazala slike, osmrtnice, pokazala, kje so jo operirali (rak na prsih), pokazala mi je poziv za v bolnico….spet bo morala na zdravljenje. Večkrat sva se objeli. Ne vem ta objem, kar zgodil se je.

Takrat sem komajda zaslutila moč Ljubezni. Sledilo je še nekaj očiščevalnih dni. Prišel je tudi dan, ko sem končno lahko objela tudi lastno sestro, tako iskreno in brez pretvarjanja.

Kar pomnim, imam težave s sprejemanjem in dajanjem ljubezni. So bili prebliski. V odnose me je vodila predvsem zaljubljenost.

VSEM NAJLEPŠA HVALA ZA ČUDOVITE ODGOVORE, KI SO SE ZAPISALI V MOJE SRCE.
MOJA HVALEŽNOST JE BREZMEJNA.
TOLIKO LJUBEZNI STE MI PODARILI. STE MANIFESTACIJA LJUBEZNI NA ZEMLJI.

Počasi se pobiram. Z občutkom brezmejne hvaležnosti do vas.

HVALA, HVALA, HVALA, DA STE, DA STE TAKO ČUDOVITI.

hvaležna Devi

((((((((((((((((((((((((((Siaj))))))))))))))),
saj bo... Lepo, da si šla do nje in zvedela pravi vzrok njene bolečine.

Jst se tud še prevečkrat jezim na koga (se pravi nase) in pol me to še bolj mori, ker se na nek način zavedam, da s tem škodujem drugim in sebi in pol me še bolj zamori, k se kljub temu ne znam zadržat. In je pol cela jeba... Pa itak tolk dogaja skos zadnje čase, da sploh ni časa za predelat vseh lekcij, k kar nočjo nehat prihajat, nove, nove in vedno znova nove... In pol mam jst še ta problem, k zmer tolk padem v vsak filing, da čist vse pozabim, kar vem in kar se je dogajalo npr. prej. In to za dobre, kot "slabe" zadeve. Zdaj po en stran je to dobr, ker itak skos težim k temu, da sem "tukaj-zdaj", sam a to je to pol?   Ker ko padem v en filing (filingi so itak ego, večina njih) sem res čist not....Včasih, ko0 je kaj bad, sem tolk not, da mi nič ne more pomagat, dokler ne prespim in pol se počas nazaj sestavim. In pol ponavad ko se prebudim, z lažjo glavo, srcem in dušo...pol pride tud moč za naprej.

Sam me kar še mal pol mori, da ob vsej teoriji, ki jo poznam tako zelo počasi pretvarjam v prakso in hkrati čist nenamenoma še dostkrat kaj nardim za dark side... Sam s tem morm živet naprej, živet sama s sabo in skupaj z vami.
Step by step...pač...Ker to pa že skos vem, da je v bistvu vse skos točn tako kot mora biti.

In so dnevi ko se res brezpogojno ljubim in so dnevi ko se ne ljubim, oz si skos pogojujem, se pustim egiču vodit...
In takrat ko nimam sebe rada, tud drugih ne maram...in mi gre vse na živce...Sam, hvala Bogu, da vedno vse mine!

Oh, Siaj, tnx za vse skupaj, veš....

3988

Quote:


m ti mene to vprašaš?

valda sem mislila, da si ti boljša od mene

prav ideal si mi bla

helo, who are you?

me veseli, da sva se spoznali

še tebi posebej em miljon lupčkov, na zdej pa maš