In kaj bomo pustili zanamcem? Morda bi se morali zamisliti:::::::
Ob kulturnem prazniku…
Kot zaprisežena pripadnica ljubiteljske kulture, ki mogoče ni ravno tako visoka, ker si zanjo ne moremo vzeti toliko časa in sredstev, kot profesionalci, pokažemo pa morda v njej več srca, čutim dolžnost malo tudi »na glas« razmišljati…
Malo me je spodbodlo razmišljanje slavnostnega govornika na osrednji proslavi ob kulturnem prazniku občine Krško, ki – mimogrede - prihaja iz tistih vrst, ki je stoletja zatirala ravno slovensko kulturo, ravno tiste napredno misleče poete in pisatelje, prevajalce, mislece, ki so kulturo nosili preprostim ljudem…
Saj na začetku sem njegovo razmišljanje o povezavi pesnika in duhovnika v eni osebi sprejela s presenečenim odobravanjem – saj je res dober duhovnik (pa ni nujno, da je to le tisti v talarju, nekateri so zelo dobri duhovniki v povsem vsakdanjih oblačilih) tudi občutljiv poet in občutljiv poet s svojimi pesmimi dviga duha…
Potem pa je s svojim evolucijskim znanstvenim jezikom še enkrat izpostavil »izvirni greh« katoliške cerkve, ki človeka kot krono stvarstva oz. evolucije postavlja nad vso Naravo… kot edino bitje, sposobno kulturnega izražanja… kot edino bitje, sposobno samozavedanja…ki edino pozna smisel svojega bivanja in bivanja drugih bitij…
Pa je res tako? Ali pa smo samo površni in s prebijajočimi možgani ne začutimo sporočil dreves, rastlin, ptic, čebel, vetrov, kamnov… vse preveč smo zatrli srce… vse preveč hlepimo po poceni in hitro dosegljivih dobrinah…pomemben je dobiček, ne zdravje… pomembno je bogastvo, ne sožitje… velja zakon močnejšega… in do neke mere je človeštvu to do sedaj kar dobro uspevalo…
A Narava se že obrača… kaže zobe… biološke, kemične, farmacevtske in še mnoge druge pogruntavščine, vse s ciljem imeti še več za vsako ceno, nam že zasajujejo nož v hrbet…
In ko obolevajo rastline, zbolijo živali in zbolijo ljudje… pridelati čimveč, pomeni pridelati manj… seveda ne takoj… žal, pa se bo večina zavedala tega, ko bo prepozno…
Tu, v naših hribih, se že počasi poslavljamo od čebel, teh pridnih opraševalk sadja in trte in drugih poljščin… vse samo zato, da s čim manj truda in kar najbolj učinkovito uničili insekte na rastlinah… da bi imeli in prodali čimveč… in kar je strupeno za čebele, je verjetno strupeno tudi za ljudi… pa saj je vseeno – saj bodo to jedli tisti, ki jih so daleč stran od nas, ki jih ne poznamo, ne?
Da so zaradi tega ogroženi tudi netopirji v bližnji Ajdovski Jami (in ne zaradi obiskovalcev Jame) je pa tudi zgodba zase.
Hmm, a sem zašla… v neke naravovarstvene vode, ki s kulturo nimajo veze?
Sploh ne! Rada bi samo opozorila, da kultura ni samo umetnost, da je kultura tudi zanje, izobraževanje, dobri medčloveški odnosi in sploh naš odnos do vseh bitij okoli nas… In da so tudi ta bitja s svojo, nam nerazumljivo govorico, sposobna čaščenja = kulture… Celo tako prijazna so, da nam sporočajo, kako se rešiti iz tega začaranega zmaterializiranega kroga uničenja…
Bernardka Zorko, ohranjevalka naravne in kulturne dediščine
najdeno na:
http://www.vrbov-log.org/kampus/