Prišel je trenutek, da se na nesrečo ali pa tudi na srečo nekaterih poslovim od vas, saj sem se takorekoč izčrpal in izpraznil "akumulatorje", dosegel sem višek svojega udejstvovanja; sem pa zato toliko bolj zadovoljen s šest mesečno bero, ki me je duhovno obogatila in mi razširila obzorja, da sem bolj prosvetljen, strpnejši in predvsem bolj odprt, da prisluhnem in sprejemam drugačnost in raznolikost.
Sam sem se veliko zanimal za duhovnost, ker me je že odkar pomnim fascinirala in popolnoma prevzela, morebiti celo preveč, kar pa lahko vsakomur kaj hitro zaškodi, posebaj, če se podajamo v skrajnosti, nevedoč, da smo že "notri". Sedaj bi se sam skoraj lahko proklamiral za ateista in skeptika, čeprav na nek svojstven način vseeno verjamem v Boga.
Moj sklep in nauk iz tega, kar sem spoznal, je takšen, da je duhovnost dejansko dvorezni meč, ima svoje pozitivne kot tudi negativne lastnosti. Na eni strani ti vera lahko vliva upanje, daje nek življenjski smisel in zagon, tudi taka vera v svojih radikalnejših različicah, ko je govor o ortodoksnih religijah, npr. pri pravovernih židih je samomorilnost domala nična, ker ima na njih religija psihološki učinek: osmišljuje jim trpljenje, ponuja zvetje oziroma nekakšne vrste čustveni azil, da človek ne obupa, ni sam, in da ne vrže takoj puške v koruzo, se ne vda, ob vsaki na videz nerazrešljivi težavi, in pa krepi občutek pripadnosti določeni verski skupnosti.
Dejstvo je, da ko človek izgubi vero vase, kapitulira, dvigne belo zastavo, je samo še korak do brezna brezupa, ki se kaj hitro konča tragično. Če pa tak človek, ki je na robu, ohrani vero, magari v svojega imaginarnega Boga, ki je le plod njegove domišljije, mu lahko to reši življenje.
Še ta druga varijanta pa je, da se nekdo požvižga na vse, da mu nič na svetu ni sveto, misleč, da mora uživati maksimalno, brez omejitev in odgovornosti, kar pa hitro vodi v različne odvisnosti od mamil, seksa, hazarderstva itn.
Torej je v vsakem primeru biti veren bonifikacija, prednost, dasiravno je ideološko podkrepljena, je hkrati življenjska naravnanost, slog in stil, kako pristopat k vsakodnevnim situacijam oziroma k težavam, kakorkoli jih že vzamemo, odvisno iz katerega zornega kota gledamo na taisto stvar. Kar je za ene prepreka, lahko drugim pomeni velik izziv.
Tako da v končni fazi, ne bi imel ničesar reči zoper nikogaršnjo vero, filozofijo ali življenjski nazor. Je pa res, če parafraziram znano Marxovo izjavo: "Vera je rešilni jopič za utapljajoče se ljudstvo, vendar samo za te, ki so neplavalci."
Se pravi, da se veliko ljudi poslužuje duhovnosti, da zapolni oziroma nadomesti nastalo vrzel v duši, praznino, ki je vzniknila ob depersonalizaciji svetovne globalizacijske prekretnice, ker v tej poplavi e-informacij, ne najdejo pravega življenjskega in bivanjskega smisla ter iščejo zaman podpore v sočloveku, niti v sebi niso dovolj trdni, ter si postavljajo vedno ista vprašanja, čemu sploh so na svetu, kaj je njihova naloga in zakaj sploh živeti. Duhovnost zlorabijo kakor neke vrste "duševni obliž", se nadkompenzirajo, poiščejo si ustrezne nadomestke, ki so jim vsaj v začasno uteho, in jim dajo lažen občutek lastne vrednosti. A tako pač je, to je davek potrošništva, materializma in konzumacije, ki siromaši in oskrunja lastno dušo, zakar smo si sami krivi, ker jo zapostavljamo, zanemarjamo in raje častimo malika, zlato tele - mamona.
Taisti občutek sem dobil tudi za ta forum, da je veliko ljudi nezadovoljnih in nesrečnih zaradi gomile kompleksov in čustvenih primankljajev ter da kot taki iščejo neke ultimativne kicke, rešitve, misleč, da bodo potem srečni, da jim duhovnost ponuja odrešitev v ponavljanje istih manter, odpovedovanju egu in vsem željam garancija in ključ do sreče. Pa žal ni tako. Vera lahko povzroči velike psihološke spremembe, a kaj več ne, kajti potem nas že preveč bremenijo naše genetske predispozicije in okolski vplivi, katerim se skorajda ni mogoče izogniti. Naš temperament je že začrtan v otroški dobi, vključno z nizkim pragom za frustracije in dojemljivostjo za "metafizično duhovno sceno".
Obstaja pa ena jasna povezava, bolj ko je človek na tleh, v stiski in da kolne pod bremenom osebnostnih težav ter mu voda počasi curlja v grlo, tem prej bo pripravljen, da od kogarkoli sprejme ponujeno pomoč, kot klop se oklene prve odrešilne bilke, ki mu je na dosegu, in to, brez da bi imel pomisleke in se spraševal, čigava je sploh ta roka, ki ga vleče iz živega peska in mu nudi začasno rešitev iz svojih zagat. PS: Prosil bi, da mi več ne pošiljete PM, ker se več ne bom logiral.
Pa lepo pozdrav, Matjaž
Home
Pages: 1 
