Neki človek je imel dva sina. 12 In mlajši reče očetu: Oče, daj mi del premoženja, ki mi pripada. In razdeli jima premoženje. 13 In čez nekoliko dni zbere mlajši sin vse in odpotuje v daljno deželo, in tu raztrosi premoženje svoje, živeč samopašno. 14 In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota v tisti deželi, in on začne stradati. 15 In gre in se pridruži enemu izmed meščanov te dežele; in ta ga pošlje na svoje polje svinje past. 16 In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih svinje jedle, ali nihče mu jih ni dal. 17 Ko pa pride sam v se, reče: Koliko najemnikov očeta mojega ima obilo kruha, jaz pa tu lakote pogibljem! 18 Vstanem, pojdem k očetu svojemu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj! 19 nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval: naredi me kakor enega najemnikov svojih. 20 In vstane in gre k očetu svojemu. A ko je bil še daleč, ga ugleda oče njegov in se mu v srce zasmili ter priteče in se oklene vratu njegovega in ga poljublja. 21 A sin mu reče: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval. 22 Oče pa veli hlapcem svojim: Hitro prinesite najlepšo suknjo in oblecite ga; in denite mu prstan na roko in obuvalo na noge; 23 in pripeljite tele pitano in ga zakoljite, in jejmo in se veselimo: 24 zakaj ta sin moj je bil mrtev, in je oživel, in izgubljen je bil, in se je našel. In začno se veseliti. 25 A starejši sin njegov je bil na polju; in ko se gredoč približa hiši, zasliši godbo in ples 26 ter pokliče enega hlapcev in vpraša, kaj bi to bilo. 27 On mu pa reče: Brat tvoj je prišel, in oče tvoj je zaklal tele pitano, ker ga je zopet dobil zdravega. 28 On pa se razjezi in noče iti noter. Tedaj pride ven oče njegov ter ga prosi. 29 On pa odgovori in reče očetu svojemu: Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil zapovedi tvoje, a meni nisi dal nikoli kozliča, da bi se s prijatelji svojimi razveselil. 30 Ko je pa prišel ta sin tvoj, ki je zažrl premoženje tvoje z vlačugami, si mu zaklal tele pitano. 31 On mu pa reče: Sin, ti si vsekdar pri meni, in vse moje je tvoje. 32 Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat tvoj mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel.



Ta zgodba - kot tudi druge v Novi zavezi - sporoča resnico, ki je na prvi pogled v nasprotju s tistim, kar bi po logičnem sklepanju pričakovali; to pa zato, ker krščanski nauk sega do resnic, nasprotnih sprejetemu ter osveščenemu sklepanju in morali stare vere. V tem smislu imajo evangelijske prilike skoraj vedno značilnosti logičnega paradoksa, pri čemer je poanta v tem, da resnični krščanski veri ni treba imeti zveze z logiko, tj. razumom, mapak vedno in predvsem s srcem.

Krščanski razlagalci priliko o izgubljenem sinu zelo cenijo in jo imenujejo evangelij v evangeliju. Zgodba bi lahko imela več pomenov, vendar je jasno, da predvsem poudarja eno sonovnih krščanskih vrednost - kesanje, ki zadostuje za oprostitev grehov. Po drugi strani bi težko oporekali, da so simpatije nepristranskega bralca na strani starejšega, zavednega in odgovornega brata, ki konča slabše kot tisti, ki je grešil, s eodlično zabaval in se na koncu samo odločil, da se pokesa. Krščanski razlagalci na to odgovarjajo, da je ravno v tem razlika med človeško in Božjo ljubeznijo, ki je vseobsegajoča in nikogar ne izključuje. Pravijo, da je v tej priliki oče pravzaprav Bog, ki ima enako rad vse svoje otroke, tako one, ki so pohlepni, lahkomiselni in neodgovorni, kakršen je bil mlajši sin, kakor tiste, ki so dobri in ubogljivi, a hladnih src, kakršen je bil starejši sin. Kristjani nasploh verjamejo, da je od vsega napomembneje pokesati se, iskreno in iz srca, in da za to ni nikoli prepozno, ker sta ljubezen in sposobnost oproščati neizčrpni. Če seveda hoče kdo za vsako ceno presojati racionalno, ne more mimo vprašanja, ali ni bolje sploh ne grešiti, kot pa grešiti in se kesati. No, tako razmišljanje ni tuje samo v krščanstvu, ampak tudi v vsaki drugi veri, zato je v tem kontekstu neumestno.
Obstaja še ena razlaga prilike o izgubljenem sinu, po kateri je oče - Bog, starejši sin judovska vra s vojo ozkosrčno pravilnostjo, mlajši sin pa brezbožni svet, ki po dolgem blodenju spozna resnico. Ne glede na pravilnost katerekoli teh razlag prilika učinkovito osvetljuje lepo in večno življenjsko resnico, zato mora biti dragocena tako verniku kot neverniku.

Valentinaa wrote on 21.11.2003 at 10:52:04:



Kaj hočeš povedat, da exo še sam sebe ne bere?

 Je že pozabil, kam je že kaj pripopal.

Itak je vsak post svoja interpretacija na eno temo. V končni fazi lahko repliciraš tudi sam sebi.
Meni se zdi več topicov na isto temo nepotrebno, naj se tema razvija. Ampak, če je taka pač tvoja volja, naj bo tako. Kdo sem jaz, da ti hočem solit pamet?  

Valentinaa wrote on 22.11.2003 at 11:08:26:


To daje simbolističnim prilikam ravno ta čar, da se lahko razlagajo na več načinov, kot da bereš Prešerna, saj ti ni treba brat, če nočeš.  

Valentinaa wrote on 24.11.2003 at 21:49:11:


I agree.  

Exo se mora pač sedaj ven zmazat, ker se je odločil, da ne bo priznal, da je svojo temo oz. topic spregledal.  

Quote:


Tako sem tudi jaz mislila, ker sem tak vzorec dobila od svojih staršev. Vendar, ko sem dobila svoje otroke, ko so se pojavile raznorazne situacije, sem se zamislila. Otroci so me naučili, da to ni to, in materinska ljubezen to zmore. Sedaj se večkrat zamislim, da bi bilo z otrokom mogoče nekaj narobe, če bi bil samo priden, meni naklonjen, zgleden. To mi že malo meji na zatrtost, nezmožnost izražanja sebe.


Quote:


To je pa vprašanje, če ima res ta pridne rajši.  

Quote:


To je pa težko izvedljivo. Jaz in moja hčerka, na primer, sva si totalno različni, in moji pojmi, kaj je priden otrok, so totalno drugačni od njenih. Ko ona izraža sebe direktno (btw ona ima 4 leta, in itak vedno izraža sebe), bi bila avtomatično poredna, če jaz v svoji glavi ne bi preklopila na tolerantni program. Ker je taka, kot je, poredna, nagajiva, neukrotljiva, jo imam neizmerno rada. Nikoli me ne pušča hladne.