no, če rečem, da je šlo spet za "spustiti"
spustiti navezanost na forum - na mnenje nekaterih ljudi, ki se mi zdi pomembno, pa bi raje, da se mi tako ne bi zdelo, ker vem, da nimam kaj mnenja o sebi in o tem, kaj paše na mojo pot, iskat zunaj sebe. ...
potem sem želela pokazat, da se te navezanosti osvobajam, pa sem si rekla: ampak potem ne bom več brala tistega privatnega dela foruma, pa kaj ko bo kakšno srečanje... in sem videla, da so to pač neke potrebe ega in da še nisem pripravljena spustiti
in potem je prišel ta čas, ko sem se začutila pripravljeno in sem se spraševala takrat, ali naj res to naredim, ali ne; vem, da lahko, in sem kliknila na Profile in poiskala na dnu tisti gumb Delete. In sem si še rekla, grem prej še nekaj prebrat in sem brala tisto karto in sem si rekla, ne, veš kaj, kdaj si že hotla to narest, a zdej boš to brala, da si do konca tega teksta že premisliš in ne bo nič iz te odločitve in sem šla in pritisnila gumb in potem do konca prebrala tekst in bla vedno bolj sproščena, ker sem se počutila, da tudi tekst govori v prid tej odločitvi; menda sem se celo razbremenila ene odgovorosti, ki sem jo čutila do tega foruma in sem jo čutila kot prisilo.
(Ena izmed prvih kasnejših misli je bila, da je bil to lahko z enega stališča beg pred odgovornostjo.) Bil je dober začetek dneva in dobro sem se počutila
Potem sem začela ugotavljat, kako je fino, da nimam več privat msg-jev. Zdaj, ne tega preveč osebno jemat, ampak nekateri ste pač sami porajtal, da zadnje čase nisem "ravno najbolj "redno" odgovarjala". In sem razmišljala o tem, da se izogibam poglabljanju v ene debate, če se mi zdi, da preprosto nimam nič reči...
ali pa da smo preprosto na preveč različnih valovnih dolžinah, da bi jaz začutila potrebo po odgovoru. Verjamem, da se ne bere ravno lepo, to se mi zdi vsaj, če se postavim v obratno situacijo pred časom. Kako bi blo danes v taki situaciji, ne vem, bolj se mi zdi, da bi mi blo vseeno
V glavnem, tole bi bil spet lahko primer enega izogibanaj soočenju z deli sebeb, o katerih nisem hotela pisat, ker se nisem hotela vanje poglabljat.. recimo
Me je Kali klicala po telefonu
in me vprašala, zakaj sem to naredila... sem ji rekla, da ne vem in res sm se počutia tolk daleč od tega, kar sem si to želela narest, samo vem, da sem imela takrat dobre razloge in sem rekla, kar naredi, je že kul in res je blo.. potem sem se zdaj uspela spomnit, zakaj - gor je napisano.
Potem ko sem brala še gapejev post, ko je quotal Miškin tekst, ki sem ga še enkrat prej ta dan brala. In sem videla, da ne razumem, kako se to nanaša na to situacijo in potem sem se spomnila, da ko smo pisali v un topic Spustiti - o meni in Mihu, da je bilo tudi veliko takih stvari, ki jihje predvsem bp napisal in mi ni blo jasno, kako se nanašajo na mojo situacijo, ko sem pa po enem času spet tisto brala, sem videla, da kažejo na to, da je bla moja odločitev "napačna". In po tem sem sklepala, pišuka, ta tekst (Miškin) kaže na to, da je tokrat moja odločitev "napačna": In sm si mogla priznat, če ne bi hotla komplicirat, bi res ostala noter in samo dvignila roke od vsega, od česar se mi ne da.. in pustila, da se zgodi, kar se hoče, se ne sekirala, da ne storim stvari, za katere ne čutim srčne želje, da bi jih storila - npr. si kot moderatorka preberem vse vsaj tekoče tekste s foruma Spolnost ali kaj podobnega
In potem sem prišla do tistega "spustiti" kar sem na začetku napisala... prišla sem do trenutka, ko sem bila pripravljena spustiti, pripravljena pritisnit tist gumb Delete in to je blo vse, kar sem rabila za svojo osvoboditev, ta trenutek, ni mi blo treba pritisnit, samo pripravljena sem moral abit to storit. V Bibliji bi se v tem momentu oglasil kak Angel, pa rekel Abrahamu, naj ne zakolje svojega sina, ker je blo važno samo to, da pokaže Bogu svojo pripravljenost, vdanost in to in sem si še rekla, zakaj se pri meni ni nič takega zgodilo, kar bi me prekinilo; in sem pomislila, pa saj najbrž se mi je.. najbrž je bil veličasten trenutek, pa se ga nisem zavedala, bi morala takrat zameditirat, ne pa delovat.
in pol sm si rekla, ti tole je res dober, to grem napisat. To je blo včeraj zvečer, potem je prišel Miha in sva šla v trgovino in sem vse pustila v zraku, sem imela čas, da razmislim, da grem vedno pisat samo, kadar pogruntam kaj dobrega, da skoraj zihr ne takrat, ko ugotovim, da sem se motila. Zadnje čase sem se hvala bogu nehala vsajat, kadar imam občutek, da me nekdo napačno presodi, ker računam na to, da je važno, da jaz vem, kakšna sem.
In takole razmišljam, in se mal projiciram naokrog in mi je jasno samo to, da jest sploh ne dojemm enih ljudi.. sploh jih ne dojemam, tega, kar mi hočjo dopovedat - a, to mi je enkrat himi reku... prou, v glavnem... zihr on ni bil edini tak.. bom že še dojela
naj bo krasen dan, se opravičujem za preveč ego razbacivanja v temle postu, sej vem, da ni res, da je boljš to, kot pa da spet ne bi nič napisala... še ena dobra stvar tega je, da pišeš kot uporabnik.. n emoreš v naslednjih nekaj trenutkih pobrisat posta, da ja ne bi noben vidu tvojih ego blodenj
Home
Pages: 
