Quote:Vse, po čemer naj bi se opredelila določena entiteta, je v bistvu postopek, kako ločit eno entiteto od druge. Dve entiteti ne moreta bit na istem območju z isto strukturo in lastnostmi (fizikalno nemogoce), ena ideniteta se lahko ugotalja le primerjalno z drugo identoteto po njuni različnosti/podobnosti;
Ja se mi zdi, da tole velja se precej sirse, kot pa samo za skupnost. Ampak mene cisto prakticno zanima, kaj loci skupnost od ne-skupnosti in kako je po tvojem s to globalno skupnostjo.
A preskoki skozi nivoje pa niso mozni? Saj je lahko nekdo (ali skupina) tudi sopotnik v bistvu pa outsider, tako da je refleksija mozna, tudi po tvoji definiciji tudi v tem primeru. (ce ne verjames poglej v spegu in bos najdu vsaj en primerek, ki podpira to mojo trditev
)
Ne reflektira se kot celota, reflektira pa se v skupinah, ki delujejo recimo proti trenutnemu globalnemu redu (glej demonstracije). V primeru, da bodo slednji posamzniki in skupine postale dovolj mocne, pa bo tudi globalna skupnost kot je zdaj prisiljena v refleksijo (mogoce bi se jo pa dalo prej pripraviti da se tega loti tudi prostovoljno, recimo zaradi interesov globalne skupnosti kot take).
Globalna skupnost kot taka ne premore nobene samorefleksije, ki bi bla ustvarjena v odnosu do enako globalne skupnosti, zato se v (post)modernem človeku izgublja sposobnost trdne samorefleksije, ki jo je vzpostavu na principu zavedanja podobnosti svoje skupnosti, ki je bi jo lahko zgradu le v odnosu do tujosti druge skupnosti. Tle govorim od drugačni kvaliteti refleksije kot jo ima npr. ena živalska vrsta do druge, ki temelji na nezavedni biološki različnosti. Tle govorim tud o drugačni vrsti refleksije, kot jo ima en trop do drugega tropa znotraj iste vrste, ki temelji na nezavedni kulturi. Samorefleksija zavestnega tipa je mogoča samo v trajnem stiku različnih skupnosti z visoko stopnjo razvitosti ne zavedne kulture (npr. vzgoje mlajših članov, učenje veščin potrebnih za preživetje, duhovni presežki izraženi skoz izdelavo in umetnostno oblikovanega orodja/orožja), ki pa se je začela ozaveščat kot kultura šele skoz primerajo z drugo kulturo. Kulturna samoreflesija pomen zavedanje, da je do določenga cilja mogoče prit na več različnih načinov, da nimaš za ta drugi način nobene biološke omejitve, ampak le mentalno, se prav kulturno pogojeno. Da te npr. druga skupnost ogroža zarad njene kulturne in ne biološke superiornosti, proti kateri se skupnost lahko zaščitiš samo, če ozavesti svojo drugačnost kot kulturno pogojeno stanje, ki se da odpravit z zavestnim nadgrajevanjem svoje kulture po principih, ki so bili do stika z drugo kulturo v lastni skupnosti v bistvu nezavedni (posnemanjem, učenjem...). Kulture, ki tega principa niso ble sposobna reflektirat al pa jih je presentla superiornost na tak način ustvarjenih civilizacij, so se v taki kulturno pogojeni evoluciji izgubile bolj ali manj brez sledu.
Celotna judovska stara zaveza je pravzprav epopeja skupnosti, ki si je bla na prepihu velikih civilizacij (egiptovske, grške, rimske) prisiljena ustvart tako visoko stopnjo samorefleksije, da je kot skupnost preživela tisočletja skor brez vseh zančilnosti, ki si jih opredelu kot atribute skupnosti. Tako visoka stopnja samorefleksije skupnosti je spodbudila samoreflesijo posameznika, ki se je skoz krščanstvo razvil v modernega samozavedajočega posameznika, skoz židovstvo pa razvil tud visoko stopnjo avtonomije nasprot fizičnega in psihičnega sveta, ki je porodil vrhunsko znanstveno refleksijo (einstein, freud…) Po drugi strani pa je npr. povsem izginili neandertalec , ki je v evropi baje 40.000 let živeli vzporedno s homo sapiensom kot ista človeška vrsta. Zarad svoje biloške superiornosti neandertalec ni izginu zato, ker bi ga homo sapiens fizično uniču, ampak preprosoto zato, ker je biološka adaptiranost ni bla zadost, da bi se dal preživet v tedanjih krutih evropskih podnebnih razmerah. Homo sapiens je kljub biološki šibkosti zarad razvitejše kulture uspel adaptirat in obdržat in če bi se neandertalecv stiku s homo sapiensom uspel reflektirat kot kulturno bitje, bi bli mi dons tud kot njihovi potomci zihr biološko dost bolj robustni.
Evo, k sem se glih zagrel za predavat, moram še klasične grke omenit. Oni se visko stopnjo samorefleksije najprej kot skupnosti in skoz to tud kot posamezniki dosegl (podobno kot judje) prek svoje mitologije in religije, v katero so lahko za razliko od judov lahko dosledneje in do potankosti preslikal odnose do drugih skupnosti in medsebojne odnose tud zato, ker so tud živel v terititoralno in politično zaključenih in hkrat med sabo (ekonomsko, vojaško in kulturno) povezanih kulturnih skupnostih (polisih). Tko ni čudno, da zametki modrenega, samega sebe zavedajočega posameznika segajo v renesanso, kjer sta se združila klasična grška in judovsko/krščanska refleskisja skupnosti. Renesančne skupnosti so tako dobile svoj teritorialni prostor v obliki mestnih držav, v njih pa je svoj osebni prostor dobil tudi posameznik (mihelandželo, davinči, fičino, kopernik, kuzanski, šekspir, makjvaleli…)
Kaj se zdej (post)modernemu samoreflektiranemu posamezniku pa njegovo skupnostjo dogaja z globalizacijo? Po moje zgublja svoj osebni prostor, ker ga zgublja tud njegova skupnost, ki se skoz globalnosti ne more več reflektirat kot skupnost. Globalna skupnost se ne more definirat kot distaca od posamične skupnosti. Tud če se kulturno/prostorsko občutiš kot 'svetovljan', 'državljan sveta' ipd. to sicer lahko pomen, da maš eno ekvidistanco do vsake posamične skupnosti, amapk hkrat tud pomen, da si pripadnik skupnosti 'svetovlajnov' ali član 'svetovne države'. Taka globalizacijska zavest in čist nč višja od kavlitete zavesti, ki jo ma en poprečen amerikanc, ki v svoji državni skupnost (ki, mimgrede, svojo svetovaljanstvo gradi na ameriškem talilnem loncu kultur) vidi edino možno obliko globalizacijske zavesti in jo zato zase čist legitimno hoče milom i silom uturiti celmu svetu, kar drugi seveda čist upravičeno občutmo kot imperilano nadvlado.
Kaj hočem povedat? To, da je edina možna oblika globalne skupnosti taka skupnost, ki je posameznik ne bo mogel na noben način reflektirat kot skupnost po katermu koli kriteriju, ki jo sociologija opredeljuje kot skupnost. To tud pomen, da v taki skupnosti posameznik ne bo imel nobenega osebnega prostora in se torej sploh ne bo mogel več reflektirat kot posameznik. Njegov ego ne bo premogel samorefleksije in bo na tak način uma odrešu večnega trpljenja, ki ga mu povzroča nezmožnost popolnega zlitja s svojo (globaln/kozmično) 'skupnostjo'. Simulacije take osebne odrešitve so religiozne skupnosti in zato se vsaka od njih gužva, da bi v celoti zapolnila to prebujajoče se potrebo posameznika v bodoči globalni 'skupnosti'. Toda religije ignorirajo dejstvo, da so same produkt samoreflesiranih skupnosti in da na njih tud eksitirajo, zato nobena od njih niti te naloge ne more v celoti in brez ostanka prevzet in zadovoljivo opravit, ne da bi hkrat odpravle tud same sebe . Če bi imela cerku resen namen odrešit vskega svojega člana, pol bi moral mora predpostavit svojo samoukinitu že na zemlji in ne samo v religiozni transcedenci. To njeno napako je izkoristu komunizem, ki je obljabljal ukinitu lastnine, ko bo postal globalen, kar seveda ni imel motiva do konca realizirat in ga je vzel vrag še prej kot bo cerku, ker njenih neizpolnjenih obljub zarad njihove transcedentne narave tukaj ni mogoče preverit. Obljub ne bo bodo mogle izpolnt protetstne in trans globalizacijske skupine, ki niti vsaka zase niti povezane vmrežo ne simulirajo takega vzorca globalne skupnosti, ki od katerga bi si lahko obetal njene odrešujoče samoukintve.
Home
Pages: 
